PRVI SAMOSTOJNI KORAKI

Po tem ko smo doziveli vso bedo (najbrz sicer le neznaten delcek) in blisc (v resnici gre bolj za posamezne preblis(c)ke, povecini uvozene od zelo dalec) malavijske medicine v Kamuzu Hospital v Lilongweju, ki ga najbolj pozorni bralci bloga ze poznate kot glavno mesto Malavija, je koncno nastopil cas, da poskusimo cimbolje vnovciti skupaj vec kot 40 let studija medicine, 300 kg zdravil in drugega materiala in precej trde valute, ki se caka na svojih pet minut (mimogrede, se enkrat hvala vsem donatorjem, ki ste vse skupaj sploh omogocili). Ce vse to pomnozimo z nekaj vec kot 15 meseci, ki jih vsi skupaj nameravamo posvetiti skrbi za zdravje tukajsnjih prebivalcev, bi si upal trditi, da imamo nekaj moznosti za uspeh.

Prizorisce nase bitke z nadlogami vseh vrst, ki cloveku strezejo vsaj po zdravju, ce ze ne po zivljenju, je mestece Kasungu, ki lezi 130 km severno od malavijske prestolnice. Mestece ima kakih 50 000 dus, kar po malavijsko pomeni, kilometrsko ulico obdano s skromnimi stavbami vseh vrst (med njimi velja omeniti cerkev, bolnico, posto, kopico trgovin, obrti), vsenaokrog pa so raztresene bolj ali manj skromne hisice, v katerih prebivajo domacini. V Kasungu smo prisli na povabilo lokalnega veljaka v osebi p. Stanka Rozmana DJ (kar ne pomeni didzej ampak Druzba Jezusova. Res pa je, da smo po tem, ko smo veckrat slisali ubrano in doziveto petje domacinov med njegovo maso, zaceli sumiti, da je p. Stanko tudi malo didzeja). P. Stanko, ki je tukaj po ugledu nekje med zupanom in nadravnateljem oz. tukajsnjim edinim pravim zdravnikom (pa se tega je OZN uvozila iz Nigerije), je s pravo gorenjsko trmo in hkrati izjemno podjetnostjo tukaj zgradil pravi mali imperij, ki pa v celoti ostaja v nesebicni sluzbi domacinom, naj si bo v obliki pomoci sirotam izjemnega obsega, duhovne hrane, vode iz novozgrajenih vodnjakov, itd. Tukaj nekje se znajdemo se mi, saj si je podjetni pater omislil tudi organizacijo oskrbe bolnikov po vaseh svoje velikanske fare (faro bi bilo mogoce, za boljso predstavo, po velikosti primerjati s kako tretjino Slovenije), in nas po navezavi stikov povabil k sebi in nam hkrati obljubil vse gostoljubje svojega misijona.

Vzpostavitev zdravstvene oskrbe, po vsaj za nase pojme precej odrocnih vaseh, ki je namenjena bolnikom, ki bi sicer le stezka prisli do cloveka vredne zdravstvene pomoci (z morda delno izjemo vaskega vraca...), se nam je zazdela odlicna priloznost, za »spreminjanje sveta«... To postane se posebej mamljivo, ce se zavemo dejstva, da tukaj ljudje na veliko umirajo zaradi bolezni, od katerih se pri nas (vsaj v primerljivi starosti) nikakor ne umira (vec) masovno (najbolj »banalna« primera takih mnozicnih morilcev sta morda pljucnica in driska). Nekatere od teh bolezni so z nekaj znanja in zdravili razmeroma lahko ozdravljive, kar pa na zalost ne velja za vse.

Ta teden se je zacelo zares. V silni neucakanosti bi najraje ze kar takoj planili v vasi, ki smo jih s Stankom dolocili kot najprimernejse (trenutni nacrt predvideva delovanje v dveh ali treh razlicnih vaseh, v vsaki na dolocen dan ali dva v tednu. Vasi bi dosegli z enim od misijonskih terenskih vozil, ki ga bomo imeli v tem casu na voljo).

Hitro pa smo tudi ugotovili, da bi bilo precej modro, ce bi se pred odhodom na teren navezali stike z ljudmi v lokalni bolnici (pesti jo izjemno pomanjkanje kadra in zdravil, kar se odraza tudi v za nase pojme nepojemljivih izidih zdravljenja), predvsem zato, da bodo pravilno razumeli naso delovanje v njihovih krajih, in da jim poleg tega se priskocimo na pomoc in se ob tem po moznosti se cesa naucimo (slednje se je sicer zelo hitro izkazalo za preoptimisticno, o cemer bo se kaj napisanega). V ta namen smo si rezervirali nekaj dni v prvih dveh tednih nasega delovanja v Kasungu.

Zaradi vecje preglednosti in dejstva, da bomo koncno zaceli s pravim delom bomo ta blog odslej pisali v bolj dnevniski obliki.

Ponedeljek, 31.7.

Moski del odprave (Blaz, Marko, Urh) je navsezgodaj odsel navezat stike z oddelkom bolnisnice, ki skrbi za izvedbo preventivnih programov po vaseh. Zenski del (Andreja, Mojca, Jera, Kristina) pa se je, po precej poznejsem vstajanju (kot obicajno), odlocil narediti nekaj reda v nekaj centih nabranih zdravil in drugega materiala, ki nestrpno caka na svojega bolnika.

Moski del so v bolnici zelo lepo sprejeli in povabili, da se kar takoj pridruzi njihovi akciji, potekajoci cel teden, pri kateri po vaseh otrokom razdeljujejo vitamin A in albendazol (za prvega, sicer ne brez osnove, verjamejo, da izboljsuje pamet otrok, drugi pa poskrbi za marsikaterega crevesnega zajedalca, ki odzira otrokom normalno rast in razvoj). Za kar smo bili prepricani in psihicno pripravljeni, da bo nekaj uren obhod vasi v odprtem pritljazniku terenca, se je izteklo v celodnevno krizarjenje po najbolj odrocnih delih okraja, v improvizacijo pri menjavi pocene gume, in po dvanajsturni voznji v odprtem pritljazniku po makadamu najslabse vrste, tudi s tremi ozuljenimi zadnjicami in prepihanimi glavami. Kljub temu pa so na koncu vseeno prevladali vtisi, ki so nastali ob pogledu na stotnjijo zadovoljnih otroskih obrazov, ob obisku najodrocnejsih vasi kamor bela noga zaide kvecjemu na kako desetletje (ce sploh), in ob premisljevanju, da kljub temu, da okoli nas umirajo tisoci otrok, nekateri prezivijo ravno na racun tovrstnih, presenetljivo dobro zasnovanih, preventivnih programov.

Torek, 1.8.

Vsi razen spodaj podpisanega (prejsnji dan ga je tako prepihalo da je pristal na bolniski postelji) so se odpravili v eno uro voznje oddaljeno vas, ki nosi ime po Sv. Ignaciju. Ta bo odslej enkrat tedensko kraj nasega delovanja. Po masi je p. Stanko oznanil, da je v vas prispela skupina, ki bo odslej en cel dan v tedenu skrbela za zdravje vseh, ki bi si tovrstne pomoci zeleli. Ceprav je pravi naval pricakovati sele v prihodnjih tednih, je bil led prebit, nekaj urna pilotska studija delovanja v improvizirani vaski ambulanti pa je vec kot odlicno uspela.

Sreda, 2.8.

Blaz in Marko sta se odpravila v Lilongwe, od koder sta se proti veceru vrnila z ogromno skatlo zdravil in drugega nujno potrenega materiala, ki nam je manjkal za dobro delo. Cena zdravil je tukaj vecinoma precej nizja kot pri nas, poleg tega pa se zelimo cimbolj drzati lokalne doktrine zdravljenja, zato smo v ta namen rezervirali precejsen del preostale doma zbrane trde valute.

Po jutranjem obisku bolnice, smo ostali popoldne nekoliko nepricakovano poskrbeli se za kovacevo kobilo, za katero smo se zavezali odslej skrbeli enkrat tedensko. Gre za to, da smo dvem ali trem vasem, ki jih bomo vsakic obredli preko tedna, dodali se dan (ali vsaj popoldne), v katerem bomo skrbeli za vse zainteresirane s sibkim zdravjem kar v ambulanti, ki smo jo vzpostavili poleg misijonske cerkve Sv. Jozefa v Kasungu (se pravi v nasi sosescini), kjer je p. Stanko zupnik. Ko smo prisli iz dopoldanske izmene v bolnici smo se namrec odzvali nepricakovanemu povabilu prostovoljcev, ki ima na skrbi zupljane obolele s HIV (za nase razmere se to morda slisi rahlo nenavadno, tukaj pa na zalost povsem normalno). Ceprav smo vedeli, da teh ni malo in da ne pokajo ravno od zdravja, nismo pricakovali, da se bo nase delo ze kar na prvi (mislili smo da bolj informativni) dan zavleklo v trdo temo. V sestih intenzivnih popoldanskih urah smo pregledali in za prvo silo oskrbeli kakih 60 bolnikov, med katerimi je bila velika vecina HIV pozitivnih z razlicno izrazeno boleznijo, nekaj pa je bilo tudi bolnih malckov, med katerimi so bili nekateri tudi HIV pozitivni (vecina teh ne bo docakala petega leta starosti).

Velik zagon nam je dal nas prvi malo vecji uspeh, ko smo oskrbeli 25 letno bolnico (njena vez z zivljenjem je bila cimprejsnja aplikacija pravega antibiotika), pri kateri smo ugotovili hudo pljucnico, ki bi bila zanjo prav lahko usodna, prav mogoce ze v nekaj urah. V bolnisnici, kamor smo jo po oskrbi odpeljali, in kjer so jo tudi zaradi nasega posredovanja obravnavali za te kraje in za pozno popoldansko uro nenavadno resno, je naslednji dan ze skoraj pokala od zdravja (ce seveda zanemarimo dejstvo, da bo HIV od nje v nekaj letih ali desetletjih kljub temu pobral svoj neusmiljeni davek…).

Cetrtek, 3.8.

Najprej smo uspeli le nekaj minut zamuditi (kljub temu smo prisli prezgodaj...) bolnisnicni raport, ki je vsako jutro ob 7.30, in kjer v spakedrani anglescini medicinske sestre ali pa medical officerji ponavljjo ritual, razen socializiranja zaposlenih, niti nima vecje vrednosti (morda sem sicer malo krivicen...).

Medical ofiserji (odslej kar ofiserji. Ker se s svojo izobrazbo ne morejo imenovati zdravniki, pogosto »zadrego« pri nazivu resujejo z izrazom klinisen), ki so tukaj na mesto(u) zdravnikov, imajo sicer 3 letno “univerzitetno” izorazbo in so nadomestilo za izjemen manjko “pravih” zdravnikov. Ofiserji pogosto kipijo od samozavesti in se polotijo cisto vsega, zaradi cesar se vcasih kaksno njihovo izvajanje (vsemu bi namrec tezko rekli zdravljenje) konca na nacin, zaradi katerega bi po nasih standardih pristali v zaporu (poslastica vas caka spodaj). Krivda za tako stanje pa vecinoma seveda ni njihova, ampak je sistemska. Vzrok za to neznosno stanje je predvsem huda revscina, neznanje in korupcija v drzavi.

S Kristino sva se za ta dan pridruzila edinemu pravemu zdravniku dalec na okoli (se pravi tistemu Nigerijcu na placilni listi OZN), ki naju je, kolikor mu je delo dopuscalo, uvajal v pedatricne prijeme v tretjem svetu (umirajocih dojenckov smo, kakor se to bizarno slisi, ze kar nekako navajeni…). Precej zanimivo, na momente celo nekoliko pretresljivo. 15 krat boljsa placa nigerijskega zdravnika glede na ofiserje, precej dobro odraza tudi razkorak v znanju medicine...

Zelo zanimiv je bil dan za Blaza in Marka ml., ki sta se pridruzila delu na kirurskem oddelku. Tu sta asistirala in opazovala neverjetno samozavest ofiserjev, ki se ne ustrasijo niti kakega morda ze kar prevelikega izziva. Na ta dan jim je pod “kirurski” noz

zasla (dobesedno) bolnica z veliko rakasto bulo na trebuhu, ki jo je bilo treba odstraniti. Po uri ali dveh sicer malo bolj mesarskega dela (estetski izid je za te kraje ze stvar luksuza), je anestezirana bolnica prenehala dihati sama od sebe (najbrz posledica predoziranja anestezije), kar bi pri nas precej enostavno resili zgolj z umetnim predihavanjem bolnice. Tu pa je eden od prisotnih ofiserjev sklenil, da mora biti bolnica, ki ne diha sama od sebe, zagotovo v srcnem zastoju. Pri postavitvi te sokantne diagnoze ga ni zmotilo niti dejstvo, da je bolnica sicer ves cas imela lastni srcni utrip krepko cez 100 na minuto (predvidevam, da se ze vsem nemedicinsko zaznamovanim bralcem dozdeva, da bi to moralo biti skregano z diagnozo srcnega zastoja). Inovativni ofiser je ob vsesplosnem odobravanju ostalih prisotnih ofiserjev (Blaz in Marko se sicer izzvemata iz tega konsenza, ceprav jima ostali tega cisto ne verjamemo) hitro pricel z zunanjo masazo srca, kot se za pravi srcni zastoj spodobi. Da bo mera polna je masiral kar od strani pod kotom 45 stopinj, nekje pod levo kljucnico (kjer sicer zaman iscemo srce za razliko zgornjega dela levega pljucnega krila…). Drug ofiser, ki je vodil operacijo, je ob tako dramaticnem dogajanju izgubil zivce za filigransko odstranjevanje tumorja in je preostali del kar na hitro odrezal in bolnico ekspresno (ne da bi ji scistil trebusno votlno) zaprl, nato pa je sel po celi bolnici glas, da imamo reanimacijo. Farsa z ozivljanjem se je nadaljevala se kar nekaj casa, med katerim ni bolnicino srce nehalo biti niti za hip. Bolnica je po tem, ko je anestezija popustila seveda pricela spet samostojno dihati, popoldne se je ze pocasi prebujala, naslednji dan zarana pa je bila spet med popolnoma zivimi. Ofiserji so drugi dan na raportu kar sijali od zadovoljstva. Po njihovih besedah jim je namrec uspelo oziviti bolnico, ki je bila kake dve uri v srcnem zastoju. Ce se nebi clani nase odprave na lastne oci prepricali, da je imela bolnica ves ta cas v resnici utrip med 100 in 200 na minuto, bi ze razmisljali o prijavi cudeza na ustrezno komisijo (za nemedicince: prezivetje pri srcnem zastoju pada za 10 procentov na minuto…). Kljub temu “uspehu”, pa bolnico dokaj verjetno v kratkem caka vnetje trebusne mrene, ki ima se v nasih krajih izjemno visoko smrtnost. V Malaviju cloveka pac caka smrt se bistveno bolj potrpezljivo…

URH