Cetrtek 16. 8.

Potem ko smo si vceraj, tako kot vsak vecer, obljubili, da bomo vstali zgodaj in priceli z ambulanto ob devetih, deklisko sobo sele pet pred deveto vrze pokonci Blaz, v napetem iskanju zobne paste. Dodobra nas prebudi afriska razlicica instant kave, vkupmetanje zdravil in veter v laseh na pickupu. Smo namrec na poti v St. Gere.

Se eno vecerno zaobljubo imamo na zalogi. Ne, ne bomo obdelali vec kot osemdeset bolnikov! Dnevna bilanca ob petih popoldan krepko presega stotaka. Nas p.Stanko najprej poskrbi za zdravje duha (nas in nasih bolnikov) s kratko sv. maso.

Sledi triaza vrocine in v nebo vpijocih poskodb v mnozici pred hisko. 14 dni star dojencek, skrit v kupu odej v maminem narocju, kaj kmalu v mini ta zadnjo dobi dozo antibiotika.

Delovni prostor je najboljsi od vseh. Sicer brez oken in vrat, z nedokoncanimi tlemi, vendar zracen, prostoren in svetel.

Tokrat je manj ginekoloskih pacientk(ov), zato nama z Jero pripade nekoliko vec otrok.

Za oskrbo opekline sta potrebni vrlini potrpezljivost in vztrajnost. Blaz se izkaze z obema.

Marka odnese v stomatoloske vode. Dobrovoljnega mozakarja odresi neznosne bolecine z odlocnim izvlekom edinega preostalega cekana. Kaj kmalu novico raztrobijo po vasi in ze se pojavi zalosten, rahlo nesimetricen obraz. Nas predani zobar gre na delo. Tokrat poskusi moc antibiotika.

Sele nasa zdravnika potrdita, da sta fantka res enojajcna dvojcka. Desnemu klinika za podhranjene ne uide, pravi Kristina.

Pocasi zmanjkuje svetlobe, glukoze v krvi in bolnih ljudi. Preostali cakajoci zaznajo, da se odpravljamo in v trenutku se nagnetejo v ambulanto. Kot na sejmu.

Petek 17. 8.

Dan po Lariamu. Glavobol zna biti kar mocan. Po nekaj urah v horizontali in 1 g paracetamola mi le uspe zagnati mozgane. Naslednjic poskusim s polovicno dozo. Malarije je sicer najvec v decembru in januarju, vecina mazungov, ki so boleznino ze obcutili, pa pustolovscine ne priporoca.

Dan prezivimo studijsko, v proucevanju videnih boleznin, izdelovanju smernic zdravljenja.

Nastane seznam manjkajocih zdravil, zaradi katerega naslednji dan krepko sezemo v zep.

Se pred temo nas obisce dr. Marko. Zanimajo ga nasi vtisi, mnenja in predlogi. Pove, da spi najvec stiri ure dnevno, sicer neprestano dela. V Malaviju se nismo imeli priloznosti videti urnega delavca. A izjema potrjuje pravilo.

Sobota 18. 8.

Fantje na Kamuzu airport pricakajo nova clana odprave - Cirila in Jona. Prinasata novice iz domovine, pismo od starsev za Marka, deodorant za Blaza, termovelur za Kristino, cokolado za punce, zdravila od Leka in suho salamo. Nasega Marka je skoraj minilo domotozje. :)

Nedelja 19. 8.

Nedeljska masa je bila dolga. Ker smo zaspali otrosko, nam je preostala le slovesna masa prvega sv. obhajila dvestotih otrok. Triurno dogajanje je popestril mozakar iz pevskega zbora, sicer znan epileptik, ki so ga sopevci tresocega dvakrat odnesli iz cerkve. Dr. Ciril ga je povabil na klepet v sredino ambulanto. Druzina Groselj ima nastopno predavanje pred obcestvom. Navdusena mnozica jih nagradi z bucnim aplavzom.

Ponedeljek 20. 8.

Prvic v okrepljeni zasedbi. Dr. Ciril, navdusen za piknik, pise:

Draga Zvonka!

Je tolk za povedat, da se sploh ne da povedat!

Sicer se vzporedno ze cel vecer pise blog, iz katerega bos najbrz skoraj vse izvedela, pa bom jaz dodatno malo opisal danasnji, za naju z Jonom res enkratno zanimiv dan (za Mikice pa sicer standardna jajca).

Vceraj (nedelja) popoldne so najprej punce spekle prekrasno pizo s salamo (Stanko dobi za vsak ofer 20 kil paradajza, pa zelje, pa krompir, pa se sto njihovih sadezev, salamo sem (Stankotu) prinesel jaz), fino juho, solato (raste na vrtu) in kompot (papaja (in banane) raste na vrtu, hruskov kompot je prinesla Mojca). Nato smo popoldne in zvecer vegetirali, otroci so ocitno utrujeni, pa smo polezavali po posteljah in brali prekrasne spise.

OP: ima Stanko v nasem oddelku dva velika psa (za varnost), pa sta ene velike reve. Prvi vecer sta naju z Jonom grozno oblajala, nato totalno ovohala, sedaj naju poznata in skaceta v naju in se hoceta bozat in me sedaj eden ze ves vecer osvaja in mi hodi v sobo lajat, mi gre ful na zivce (Markotu sta en vecer zgrizla eno TEVO in eno supergo).

Sem jaz alternativno bral (vzporedno s Harissonom in Sol-jo zemlje od Razingerja) eno prekrasno Blazevo knjigo o svetem Francisku. Sem prebral le fragment, pa se mi dozdeva, da bi utegnil biti ubogi stric shizofren kot cevelj (by the way).

Smo zjutraj vstali prec po dveh (ob osmih), se najedli in se s ta velikim avtom in goro zdravil odpeljali v San Petro, kjer je v ponedeljek ambulanta. Ta San Petro je ena (lustna) podruznicna cerkev 25 kilometrov severno po njihovem (no road) makadamu v bushu. Tam imajo nasi ambulanto vsak ponedeljek. Je bil lep soncen dan, kaksne 25 stopinj. Smo prisli tja nas je cakalo kaksnih 100 ljudi lepo v vrsti, pa se kaksnih 100 otrok, ki so letal naokrog (med njimi en kaksnih 8 let star zamorski albin – nasi pravijo, da so jih videli ze cel kup).

Sicer je poleg cerkve se ena hiska, kjer obicajno pregledujejo, so se danes odlocili, da bodo zaradi masivnosti pregledovali v cerkvi. Sem jih jaz nameraval samo peljat in se vrniti v misijon, sem zacel pregledovati in ostal do teme.

Je stvar totalno kavbojska in res zanimiva. Sredi cerkve (klopi ni) smo postavili mizo z velikansko skatlo z zdravili, drugo skatlo z diagnosticnimi pripomocki (pa na koncu vse zmesano). Je imel vsak od nas sestih (Urh, Jerica, Kristina, Marko, Mojca in jaz) ob steni svojo klop in je na njej zdravil. Blaz je imel ob steni na tleh pregrinjalo in je ful cel dan izrezoval in cistil kilsko zagnojene rane. Andrejka je pripravljala zdravila, vsem asistirala, dajala injekcije, delala urinske teste in en test nosecnosti. Juzno (severno?) polovico cerkve so zasedli zamurci, ki so tiho in nepremicno sedeli v vijugastih vrstah in se po riti pomikali naprej.

Najbolj se je pocutil Jonci. Najprej smo ga dolocil, da je 50 otrokom zunaj izmeril usesno temperaturo in tiste z zvisano zbasal naprej (so imel zamurci veliko organizacijo in redarje!). Nato je skocil nekam v trgovino po pijace, nato je celo popoldne delel zdravila. Obcasno je slikal. Pocuti se kot kralj! Naslednjic ga bom naucil se meriti pritisk.

Kva je dogajal: punce so bile sefice za otroke. So jim delile antibiotike in jih cohale. So otroci kot cukri. Vmes je bila Jerica moja svetovalka za ginekologijo. Urh in Marko sta velika sefa za tropske boleznine. Moja konzultanta. Jaz sem bil kao sef za internisticne primere, so se k meni nalepli sami strici in tete.

Vmes so nas povabili v lokalno zupnisce na (skromno) kosilo, sicer smo pa delal in delal do trde teme.

Zgodba je naslednja: pol je dejansko bolanih (v resnici so vsi ene zdravstveno povsem zanemarjene sirote), pol jih koristi enkratno sanso. V oci mi je padlo, da jih je imelo po pet zaporednih isto simptomatiko – ocitno so cel dan, ko so sedeli v vrsti do potankosti dorekli doloceno boleznino. Dalec v ospredju je bila ulkusna simptomatika, naslednja lumboishialgicna, poliartralgija, pljucnice s sibko objektivno podporo, vsaj ena precej tipicna AP, ena verjetna tireotoksikoza, pa zenska z verjetno tumorsko maso nad dojko, pa tumor rodil? (brez menstruacije 6 mesecev, hude bolecine v krizu, nosecnostni test negativen), polinevropatije, pa zenska, ki je opisovala, da ji iz nog lezejo crvicki. Veliko bronhitisov. Vsak ima neke vrste zdravstveno izkaznico z opisom dosedanjih diagnoz. Pogosto so povsem kavbojske in vsakic druga. Velik del teh ima znano malarijo. AIDS se tu ne omenja! Glede na 30 % prevalenco, jih je imelo sigurno AIDS 50 % od tistih, ki sem jih danes pregledal! Glede na to, da ima 80 % aidsarjev TBC, je bilo vsaj pri parih velika verjetnost tuberkuloze. Take popise nek (dopoldne prisoten uradnik) na dolg formular in jih napoti v nek dispanzer. In mi je dopoldne popisal ene tri, popoldne mi je pa gladko izginil in se je problem TBC zame nehal. Zdravil sem jih samo se kot pljucnice.

Pri vseh tropskih bolezninah mi je bil v velikansko oporo Urh (pa Marko), pri ginekoloskih Jerica, jaz sem jim dal ena dva internisticna nasveta (Blaz je kar naprej operiral).

Terapija: popolna za parazitoze (3x2 tablete cesarkoli ze (po Urhovem ali Markotovem navodilu)), antibiotiki, pogosto preko cilja za respiratorne inefekte in bronhitise, cimetidin ali rupurut za ulkusno simptomatiko. Na tone analgetikov vseh vrst in stopenj (vsakemu 10 tablet na primer Ketonala ali le aspirina) – na koncu nam je zmanjkalo vseh. Na tone po 10 tablet multivitamina. Pa na tone B kompleksa. Enega samega sem odposlal brez vsega. In tako naprej.

Ko se je v cerkvi ze temnilo smo zakljucili, se bomo videli naslednji ponedeljek, najbrz jih bo iz busha prilezlo 200. So razumeli in prijazno kimali.

Je treba se omenit, da le sem in tja kaksen malo zna anglesko. Ima vsak od nas svojega prevajalca. Sem imel jaz odlicnega, mi je proti koncu ze sam vzel cisto solidno anamnezo.

Smo se potem po makadamu z luknjami odfjkal domov. So punce naredile prekrasno vecerjo (zeljno juho, palacinke).

Zamurci: ene srote kot le kaj. Od nekdaj sem navajen vsakemu bolniku dati roko. Ti te srote dajo mehko roko in gledajo v tla, ker jim je nerodno. Sem jih tekom dneva opazoval: so posamezniki, ki morejo biti res inteligentni, pa po drugi roj ubogih ovc - res pravi busmani. Dokaj cisti in cisto in lepo obleceni. Imajo nek povsem jasen vonj.

Naslednja finta pa je, da bi nas lahko vsaj malo castili, pa jim niti na pamet ne pade. Sami pridejo iz bush, pa cel dan okrog cerkve kurijo ognje in si kuhajo, da bi pa povabili nas ni niti govora.

Sem vceraj v zvezi z maso pozabil omeniti ofer. Imajo med maso najprej financni ofer, je nasim Stanko enkrat ze omenil, da ni opazil nobenega velikega denarja. Smo vceraj nesli 2 krat po 500 KVAC, (priblizno 1200 SIT), kar je bilo zanesljivo vsaj 50 % celotnega vcerajsnjega prihoda. Potem pa naenkrat med maso zacno parafrazirat z darovi. Se zadaj postavi vrsta, pa po dve in dve vecinoma lepo oblecene babure nosita jerbase z paradajzom, pa jerbase z zeljem, pa krompirjem, pa jajci. Zelenjave imamo, da nam gleda cez glavo.

Hajde, zivjo Ciril

P.S.

Tole oddajam sele danes zvecer (napisal sem snoc), so bli vsi nek v en bush 3 ure voznje, jaz sem izdeloval Presernovo. So prisli ravnokar nazaj.

Torek 21. 8.

Po izkusnjah sodec najbolj naporen dan v tednu se izkaze za povsem obvladljivega. Tokrat startamo z mnozico, ki steje le nekaj vec kot sto glav. Blazu se zgodi ze drugi osteomielitis ta teden. Ze rahel pritisk na sredino goleni sprozi plaz smradu. Trpeci revici ne preostane nic drugega kot pot do najblizje bolnice.

Do solz me nasmeje prevajalec. Literarni konstrukti v stilu: »and then pneumonia comes in« ali »fever, malaria, and of course pneumonia«, »and astma of course« so prav posreceni. Dober prevajalec vprasa tocno tisto kar zelis, dobesedno prevaja bolnikove odgovore, ne poskusa postavljati diagnoze, z bolnikom ne klepeta o najnovejsih zadevah v vasi, je potrpezljiv in razlocno govori anglesko. Nekaj nasih prevajalcev (prostovoljcev) je perfektnih, vecina kar v redu, se pa najde tudi kak klukec, ki te najprej zivcira, nato moti, na koncu se zdi prav zabaven. Za povrh ima klukec se identicnega brata, ki priskoci na pomoc uro kasneje. Prav nic boljsi ni od brata.

Jon se zelo dobro pocuti v vlogi medical asistenta. Slucajno sva ga z Jero srecale na poti do pacientke z vrecko z zdravili v roki. Mam pacientko z bolecino v prsih in ji bom dal paracetamol. Jera, saj bo to ok, ne?

Otrok v Kristininem narocju se odloci, da bo umil njen stetoskop. Dela se loti tocno na pravem mestu. Usesa pac niso najcistejsi del.

Ce smo ze pri cistoci ... Malavijci vedno zamenjujejo crki l in r pred samoglasnikom. Tako se kar ne morejo nacuditi, da je nekomu lahko ime Krtacka (Brush| Blaz).

Mojca