2., 3. teden

Po tednu dni siviljskega cirkusa, kot se je izrazil Marko v prejsnem dnevniku, kjer areno tvorijo majhne zelene zavese, tri bolniske mize, tla beton, in kjer ima cirkuski mojster ali pa vajenec, na voljo le omejeno in pogosto napacno orodje, po vrhu nesterilno, topo in krivo, kjer ima poskodovani le teoreticne moznosti, da mu ne bo treba na naslednjo predstavo, torej dreniranje ze mocno zagnojene in vnete rane, sem se prikljucil Markotu in njegovi pestri mednarodni zasedbi kavbojev in strokovnjakov, na infekcijsko internisticnem oddelku.

Ze prvi dan prava adrenalinska bomba. Ozivljanje bolnice srednjih let, z meningokoknim meningitisom. Na sosednjih posteljah njeni sorodniki, ki so nemo opazovali nase pocetje in trud. Nasploh je tukaj navada, da ima vsak bolnik pri sebi se vsaj nekaj sorodnikov, ki bolniku krajsajo cas, skuhajo kosilo, ga umijejo, pred bolnisnico ali pa kar ob bolniski postelji pa pogosto celo prespijo. Z Markom sva jo ozivljala in predihavala, anesteziolog Lucio Viktor, Filipinec, nizke rasti in deskega obraza, je poskbel za potrebno dozo adrenalina in atropina. Kljub velikanskemu trudu nam na zalost ni uspelo. Dr. Erik je v svojem utrujenem in sarkasticnem slogu dejal, da je bil primer izgubljen ze davno, zacel pa se je izgubljati, ko je bolnica, tako kot vecina vseh, ki se zdravijo na oddelku, zbolela za HIVom.
Dogodek so nemo opazovali tudi sorodniki ostalih bolnikov v sobi, pa tudi kopica bodocih clinical officerjev. Morda jim bo sporocilo, da se je za zivljenje, ki v Malaviju nima nobene vecje vrednosti, vedno vredno potruditi do konca, prislo do srca.
HIV je globoko zarezal v generacijo srednjih let, ostajajo starejse generacije in pa stotine sirot, za katere skrbijo sorodniki. Smrt je mocno prisotna v njihovem vsakdanu. Na sreco pa tudi rojstva.
Jera, Mojca in Andreja so si te dni izkusnje nabirale v mestni porodnisnici. Pravi cirkus. Dvajset postelj in na njih rjovece porodnice, le nekaj babic in sester. Vsaka porodnica v drugacnem polozaju, leze, kaksna cepe, nekatere na vseh stirih, vsaka brez anestetikov, ki bi vsaj malo olajsali bolecino. Vsakega tretjega novorojenca tukaj porodijo s pomocjo vakuuma, in skoraj vsakega desetega je potrebno ozivljati. Na truplu ravno umrlega dojencka ameriska babica uci svoje stanovske kolegice, kako se pravilno ozivlja. Medtem se na sosednjih posteljah, brez zaves in protibolecinskih sredstev zivljenje odvija naprej. Novorojencki pa cmerijo, vsi skravzlani in cokoladni, z lepo okroglo, ali pa od vakuuma nekoliko piramidno glavo. Na sreco zna biti zivljenje tukaj tudi res lepo. Dekleta se o lepih in manj lepih novorojenckih pogovarjajo se cele vecere.

Na najin oddelek je za mesec dni prisel se American, dr. Williams. Takoj je usposobil ze davno pozabljeni ultrazvocni aparat, naju z Markom pa tekom dni naucil lumbalnih in torakalnih punkcij. Pred dvajsetimi leti je bil tri leta edini zdravnik in vodja bolnisnice na jugu Malavija, sicer pa je profesor na univerzi Druxell in oce stirih otrok. Poln vescin in obcudovanja vrednega znanja, z odlicnim pristopom do bolnika.
Bolnik, ki je trpel za tuberkuloznim meningtisom nam umre, ker so ga svojci raje kot po nazogastricni sondi, hranili preko ust. Revezu so nekoliko redkejso polento iz bele koruze in brez pravega okusa, nsimo, kot ji pravijo, pocasi nalili v pljuca.

Vecer sredi tedna se z Markotom, tik pred odhodom domov ustaviva v travmatoloski areni, opisani na zacetku. Ravno sprejmejo dva fantka, brata, ki so ju pripeljali iz 60 kilometrov oddaljenega kraja. Zbil ju je avto. Prometne nesrece so v Malaviju izredno pogoste, predvsem ponoci, ker nimajo poulicne razsvetljave, ljudi, ki jih kar mrgoli ob cestah pa se ponoci ne vidi prav dobro (veliko pridoda se njihov ten koze). Starejsega od bratov, 7 letnega, z Markom na hitro pregledava. Ima razsirjeno zenico na levi, leva polovica telesa postaja pareticna. Posumiva na epiduralni hematom. Hitro ga odpeljeva na rentgensko slikanje glave, ki pokaze lobanjsko vdrtino na desni strani. Takoj pokliceva dezurnega kirurga, Filipinca, dr. Muykota, izsolanega v Ameriki, sicer pa pravo starosto malavijske kirurgije. Zaradi pomankanja diagnosticnih moznosti, edini CT imajo namrec v Blantyru, mestu na jugu drzave (ki pa je trenutno pokvarjen) se za drenazo morebitnega hematoma ni odlocil. Dejal je, da z nezavestnim bolnikom, z odprto glavo povrhu, nima kam. Da bi potem gotovo umrl, tako pa je upanje. Fantka smo sli cez nekaj dni pogledat, stanje se mu je rahlo izboljsalo, vendar pa njegova usoda ni ravno roznata. Mlajsi bratec jo je na sreco odnesel le z veliko zagnojeno rano na glavi.

V bolnisnici se nam pridruzita se Urh in Kristina. Polna vtisov prihajata s porocnega potovanja.

Sredi tedna roparji pretepejo anesteziologa, dr.Luciota Viktorja. Sredi belega dne so ga zbili s kolesa in mu okradli racunalnik. Naslednji dan je poln modric in vtisov razlagal svojo strasljivo zgodbo. Malavi je na Ciinem seznamu najrevnejsa drzava na svetu. Roparji si radi, predvsem ob mraku, izberejo najboljso zrtev, kar je Lucio, sam, s svojo gracilno postavo, prav gotovo bil. Vrednost njegovega prenosnika dosega dve ali triletno placo delavca. Dober ulov.

Sedaj smo v Kasungu, polni vtisov in novih izkusenj. Pocasi zacenjamo z delom po vaseh.

Blaz