23 October 2007

POVEST O DOBRIH LJUDEH
(Ciril, pa dr. Ata)

Dol sem bil dva meseca, en teden sem doma. V glavi mi mrgole spomini. Kot bi sanjal. Kot, da ni bilo res. Kot Alica v čudežni deželi!
Zanesljivo sta to bila dva najbolj polna meseca v mojem življenju!

Kaj mi je dalo ta občutek polnosti:

HVALEŽNE ZAMORSKE OČI IN STISK ROK!

Načeloma smo delovali v odročnih vaseh. Prepričan sem, da je večina ljudi, vsaj otrok, belce (razen patra Stankota v ornatu) videla prvič.
Vsi bosi in raztrgani. Večinoma še standardnega vzklika MZUNGU ne poznajo. Beseda verjetno pomeni BELEC (verjetno je analogna našemu ZAMORC) in jo v mestih, vsaj vsi otroci, kričijo za teboj. *(Naknadno razlago glej na koncu!)

BOLNIKI

Pet tednov sem pregledoval bolnike. Moja domena, kot internista, so bili starejši bolniki. Glede na to, da je zaradi AIDSa povprečna življenska doba v Malaviju 38 let, se najbrž bralec čudi, kdo so starejši. Vendar pa ravno zaradi te bolezni obstaja gap. Srednje generacije ni. Obstaja pa populacija starčkov od šestdeset do osemdeset (očitno spolno nizkopotentnih), ki so skrbniki serije otrok brez staršev. Svojih vnukov, ali pa slučajnih otrok!

Bili so zelo bolni, pa le navidezno bolni, ki so več ur stali v vrsti za borih par tablet analgetikov. Od dejansko bolnih naj omenim bolnika, ki je imel napade ''epilepsije'', zadnjega v jutru pred pregledom. Nameril sem mu RR 260/140. Dal sem mu načeloma ustrezno terapijo in ga napotil v bolnico. Seveda ob vseh parazitozah mrgoli pravih epileptikov.

Ob njihovi nični prehrani (nsima in ndiva - polenta iz bele koruze in skuhana zelenjava) in (dosledni!) totalni telesni suhosti, je začuda veliko arterijske hipertenzije (preslana hrana?), morda odtod relativno veliko dilatativne kardiomiopatije. V oči mi je padla odsotnost ishemične bolezni! Od ostalih (delovnih) diagnoz: v prvem obdobju njihove zime številne pljučnice, (ob domnevni 50% prevalenci AIDSa številne domnevne tuberkuloze). Začuda ni KOPB, v mojem sušnem obdobju ni bilo NOBENEGA astmatika. (Eden od Malavijskih glavni izvoznih proizvodov je tobak, vendar tu praktično ni kadilcev!). Izredno pogosta je ulkusna simptomatika, zelo pogosta simptomatika nefrolitijaze. (Ob njihovi suhosti) ni simptomatike žolčnih kamnov. Mrgoli hrbteničarjev, posebno žensk, ki ves tovor znosijo na glavi in ob tem nosijo na hrbtu že skoraj odrasle otroke. Večina naših bolnikov je že vsaj kdaj prebolela malarijo, ker pa je bilo to doli zimsko obdobje, je bila dejansko manifestna malarija sorazmerno redka.

MOJI ZAMORCI
V spominu mi bo vedno ostal hvaležen pogled mojih bolnikov. Pa njihov stisk roke na koncu pregleda v znak hvaležnosti. Po dolgem času sem se priučil njihovega podajanje roke. Začne se s stiskom dlani, nadaljuje s stiskom palcev in nato zopet dlani. Šele tedaj (na koncu pregleda!) te bosonogi črn človek nesmrtno hvaležno prvič pogleda v oči! In pogosto me je ob modrosti njihovega pogleda (sporazumevali smo se s prevajalci) obšel sram zaradi moje privzgojene vzvišenosti!

Naučil sem se nekaj: Očitno je človeška pamet in so človeške stiske po svetu razporejene dokaj pravilno ali vsaj statistično slučajno. Vsekakor sem v tem mesecu radikalno spremenil svoj pogled na zamorce! Svojim bolnikom sem dal nekaj tablet in nekaj upanja. Oni so mi dali hvaležen pogled, katerega ne bom pozabil do smrti!

MRTVE DUŠE


Ob sredah je naša ekipa imela v kapeli v Kasunguju pregled bolnikov z AIDSom. Prišli so bolniki v različnih fazah bolezni. Je hodila mlada bolnica, je prisla naslednjič babica z dojenčkom, ker da je mamica prejšnji teden umrla. Je bil otrok povsem podhlajen (glej eno od prejšnjih zgodb).
Pred pričetkom ambulante je nekdo od katehistov vse bolnike zbral v kapeli, posedli so se za uvodno molitev.

In sem imel pred očmi zgodbo, ko je nekdo na vernih duš ponoči prišel v cerkev. In so bile vse klopi polne mrtvih duš!

RELATIVNOST OTROŠKE SREČE
Vozili smo se po savani (v svoje ciljne postojanke). In so ob poti bile kočure in pred vsako kopica otrok. In ti otroci so nam mahali, se veselili, se igrali. Izgledali so srečni! Že dejstvo, da vsaka babura stoletnega otroka nosi na hrbtu, dokler ji sam ne uide v zakon, je najbrž eden od elementov zamorske prijaznosti. Otroci najbrž žive v vaški skupnosti. Ti otroci res izgledajo sproščeni. In večina ima zadovljivo dovolj nsime in ndive, ker so večinoma hranjeni zadovoljivo.
Moja hipoteza je, da so ti otroci mnogo srečnejši, kot na primer edinec v BS3, katerega jurijo od aktivnosti do aktivnosti, preostali čas pa gleda skozi okno bloka in ima v glavi sanje.

CIRILČEK
So nam prinesli kakšna dva meseca starega otroka, ki je kuril 42 stopinj. Sem ga slekel in potunkal v čeber vode. Just in case sem ga krstil in mu dal fino ime Ciril. Mu je po kopanju in antipiretiku temperatura padla. Vendar je ta za razliko od sto podobnih primerov popoldne ponovno zakuril. Je ekipa (po posvetovalnem konziliju) posumila na malarijo. Sta ga nato Marko in Jon sredi popoldneva odpeljala v Kasungu v bolnico (ura in pol z avtom v eno smer). Smo šli Cirilčka naslednji dan obiskat. Je dejansko imel malarijo in je že skoraj cvetel! Pa nikoli ne bo izvedel za svoje fino ime (bi mu ga pripisal na zdravstveni karton, pa nisem nikjer staknil kulija)!

DRUŠČINA!


Naselil sem se v druščino študentov Urha, Markota, Jerice, Mojce, Andrejke, Kristine in Blaža. Jona sem uvozil lastnoročno. Na moje enkratno počutje niti ni usodno vplivalo, da je bilo 50% od njih mojih otrok.
Bil sem res enkratno toplo sprejet, skoraj so uspeli blefirat, da smo kao vrstniki!
Njihovo izredno prijaznost sem jim skušal vračati s tem, da sem jim ob večerih pekel ribe. Vse so pojedli in še hvalili!
Res enkratna druščina, redko komu je ta milost dana!

In ta enkratna druščina je v Malaviju SKORAJ ZAGOTOVO rešila življenje kakšnim 20 otrokom, pa usmerila v terapijo ali pa vsaj olajšala trpljenje seriji bolnikom. Pa kakšnim tisočim dala upanje!
Tem, (še) idealističnim tipom, zagotovo gre vzklik: SLAVA GEROJAM!
(rusko HVALA JUNAKOM – poudarek je pri prvi besedi na zadnjem samoglasniku, pri drugi na drugem).

NOVO ODKRITA LJUBEZEN!

V Loneliyu sem (predno so ga nama (z Jonom) tam ukradli) našel zapis o Dar es Salamu (glavno mesto Tanzanije): V Dar se zaljubiš, ali pa ga zasovražiš. Isto najbrž velja za celo Afriko.

In moram reči, da sem se v Afriko zaljubil na prvi pogled, pa odšel iz nje vanjo zaljubljen do ušes!
Onim bosim črnim ljudem (na primer iz podružnice Sv. Ignacio), ki te zaupno pogledajo v oči, pa iz srca pravim:

ZIKOMO, DOBRI LJUDJE!

*(Naknadno sem, prosto po Wikipediji, razčistil besedo MZUNGU: muzungu is a word meaning "white person" in many Bantu languages of east, central and southern Africa. ...one who moves around, ...and was coined to describe European traders who traveled through East African countries in the 18th century. The word became synonymous with "white person". Swahili: mzungu, Chichewa: mazungu.

V Tanzaniji so namreč vsi za nama vpili mzungu, pa se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. Sem imel v spominu, da v Malaviju tiste srote, če že, vpijejo mazungu.

Pa še to: kot vidim beseda sploh ni zmerjanka, jaz bi jih pa ob takih prilikah skoraj nabutal (vot a mistejka tu mejka)).

18 October 2007

Zikomo kwambiri, Malawi


Zdi se, da smo komaj prišli v Malavi, se sprehodili po prašnih ulicah mesta Kasungu in mahali črnčkom, ki so nas zvedavo opazovali izza hrbta mame in nam čez ramo klicali azungu (beli človek). Pa je vendarle pri koncu zadnji delovni dan v najrevnejši državi. Po licih nežnejšega dela odprave so ob slovesu tekle solze, hrabri fantje so priznali samo velik cmok v grlu. Mama Afrika te pač (p)osvoji.

V glavah počasi seštevamo. V polni zasedbi je ekipa štela devet članov (trije zdravniki – Ciril, Urh, Kristina, nepogrešljiva sestra Andreja, nenadomestljivi lekarnar Jon in štirje medicinci – Jera, Blaž, Marko, Mojca). V povprečju smo na teden pregledali 600 bolnikov, kar v desetih delovnih tednih znese skoraj 6000 bolnikov, med katerimi je večina otrok. V zadnjih treh mesecih se je umrljivost otrok zmanjšala so nam zatrdili na eni izmed naših podružnic (pri Sv. Petru). Razveseljiva novica! Odločitev ZA Malavi je bila brez kančka dvoma pravilna. V začetku do zadnjega kotička z zdravili in medicinskim materialom nabita lekarna je opustošena. Zdravila so razdana, ostalo nam je nekaj materiala, ki ga lahko s pridom izkoristi naslednja odprava v Malavi. Pogledi in besede malavijcev povedo, da je zelo zaželjena in potrebna. P. Stanko Rozman (z do potankosti izdelanim načrtom oskrbe bolnikov po vaseh svoje župnije) že veselo pričakuje novo medicinsko druščino iz domovine. Se priporoča za kakšno dobro partijo taroka!


Ponedeljkov sv. Peter je postregel še z enim podhranjenim otročičkom. Majhnim, z obrazom starčka, hudo dehidriranim in brez mame, ker je v zadnjem tednu umrla. Takojšen prevoz v bolnišnico v Kasungu je bil zanj, upajmo, odrešilen. (Zadnjo besedo pri vsem tem ima kljub vsemu Bog.)

Marko in Matej Suša v bolnišnici od prijaznih sester izvesta, da se je Ciril (pred nekaj tedni visoko vročičen in anemičen otrok iz Sv. Ignacija, ki ga je naš dragi ata Ciril krstil za svojega in je bil v pod Jonovim nadzorstvom urgentno prepeljan v bolnišnico) v tednu do odpusta prelevil v močnega, zdravega fantka. Svojemu botru pošilja tople pozdrave v mrzlo oktobrsko Ljubljano!

Najbolj brihtnemu in perspektivnemu prevajalcu (ki je pred kratkim postal srečni očka zdravega fantka) pri sv. Ignaciju bomo pomagali s plačilom šolnine, potrebne za dokončanje srednje šole. Sicer večina malavijskih otrok obiskuje osnovno šolo, kar za družino ne predstavlja prevelikega bremena, ker je šolanje obvezno in brezplačno. Zanimiva je sestava razreda v osnovni šoli. Merilo za prehod med razredi namreč ni starost ampak inteligentnost otroka. (Pre)velik strošek za starše pa predstavlja naslednja stopnja izobraževanja. Tako se v vasi najde le kak posebnež, ki je dokončal srednjo šolo. Bistri očka Alex bo najbrž dobro izkoristil ponujeno priložnost.

V slabih štirih mesecih smo najmanj štiridesetkrat jedli nsimo (belo polento) z dodatki. Kosila na podružnicah so se med seboj razlikovala le po trdoti riža, okusnosti ndive (zelenjave) ter številu kosov piščanca. Če se je kuharica izkazala, je pridodala še okusen krompir ali jajca s paradižnikom. Lačni nismo ostali nikoli.



Sredi tedna smo punce dobile v varstvo 8-mesečnega otročka, ki je sicer naš bolnik stalnik že od vsega začetka. Pred dobrim mesecem je njegova mama preminila za AIDSom, ostal je sam pri babici, ki skrbno pazi nanj. V sredo sta nas prišla obiskat in babica nam ga je na našo prošnjo prijazno zaupala v varstvo do poznega popoldneva. Materinski čut v nas je vzplamtel! Fantka smo okopale, da je dišal kot pravi moški, postrigle nohtke in umile ušesa (je bil po vsem tem že skoraj azungu), nahranile (ker ga mati ne doji, tega tudi pri nas ni pogrešal) in pražnje oblekle. Kot se za prave afriške matere spodobi, smo se z njim na hrbtu odpravile na trg po nakupih. Požele smo tako začudene kot navdušene poglede mimoidočih (sicer je v Malaviju odrasel človek enakovredno sprejet v družbo ostalih šele takrat, ko postane starš. Tako so travme neplodnih, ki jih v teh krajih ni tako malo, še hujše. O teh težavah nam je spregovoril tudi malavijsku duhovnik, ki ga njegova družina ne sprejema kot enakovrednega člana in ga tako ne vključuje v odločilne pogovore.)

Mali Pavel se je pri nas odlično počutil! Med stilsko preobrazbo se je smejal do ušes, na sprehodu je radovedno opazoval dogajanje okoli sebe. V celem dnevu ni niti enkrat samkrat zajokal. Polnega novih doživetij (punce pa polne novih izkušenj) in opremljenega z vrečo dobrot smo zvečer pripeljale babici v naročje. Za naslednji dan je bil naročen pri fantih za širjenje kožice, ker smo punce ocenile, da je odprtina najbrž preozka.
Po
današnjem strokovnem ogledu so fantje izkušeno sklenili, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi (brazgotina po širjenju lahko stvar tudi poslabša) in da naj ga ob pojavu težav (jokajočem lulanju) pač peljejo obrezat (“skratit”). Smo rekle punce, fantje vi že veste, in zadevo zaključile. Ker ni povsem znano, ali je mali Pavel okužen z istim smrtnonosnim virusom kot njegova mama, to mogoče niti ne bo njegova glavna težava. Smrtnost otrok, rojenih z virusom HIV je do petega leta namreč 75 %. Upamo, da na HIV tomboli Pavel ni zadel.

Nedvomno bogata izkušnja, ta Afrika. Pridobili smo na samozavesti pri pristopanju k bolnikom in pri sprejemanju odločitev, se naučili nekaj fraz jezika Čewa, za katerega večina Slovencev najbrž še nikdar ni slišala. Spoznali stiske in radosti tisočev. Našli smo sebe in drug drugega.



Naša ekipa gre po 4-mesečnem razdajanju na jug. Miklavž letos prinese tudi kakšno darilo iz vroče Afrike (in predvsem nas same).


Mojca

17 October 2007

MINI (je maxi)


Baby, begin thy mother to know, and to meet with a smile;
Ten long moons she has waited, and borne her burden the while.
Smile, my babe; to his feast no god has admitted the child,
Goddess none to his kisses, on whom no parent has smiled.
Virgil, Mesijanska ekloga

(op.ur: odprava cestita najpotentnejsemu (2:2) bratrancu za nov mozgan - mini Movrin)


13 October 2007





Veselo pričakovanje









Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš sočloveka. Podarjena prazna plastenka od vode, ki smo jo v ambulanti spili preko dneva, nariše na obraz otroka neverjeten nasmeh in glasen zikomo ti jasno pove, da ti je iz srca hvaležen za to “darilo”.



Prejšnji teden je tudi pater Stanko dobil velikansko darilo. Pa ne samo on, celoten Kasungu in njegov okoliš. Dobrotniki iz Kanade so poslali nekaj ton človekoljubne pomoči. Veseli moški obrazi, ki so cel dan raztovarjali težak tovor, kažejo, da je ta pomoč prišla v prave roke.
















Dnevi minevajo z neverjetno naglico in tudi našim deloviščem so šteti dnevi. Samo še teden dni dela po vaseh je pred nami. Slovo od preprostih, a izredno ljubeznivih in prijaznih ljudi bo zelo težko ...



Kljub temu da je od prejšnjega tedna dalje delovna ekipa močno okrnjena, se vrsta pred našo ambulanto ni zmanjšala. Ljudje potrpežljivo čakajo na svojih nekaj minut, ki jih potrebujejo, da zaupajo svoje težave »belim zdravnikom«. Naš utečeni način dela, ki se je izkazal za zelo učinkovitega, se nadaljuje. Najprej so na vrsti pravi bolniki. Med njimi izstopajo visoko febrilni otroci, katerih končne diagnoze so pogosto: malarija, pljučnica, vnetje sečil, tonzilitis ... Na koncu skoraj vsak otrok dobi injekcijo ali dve. Kot najbolj osovraženemu članu ekipe, če sklepamo po pogledih otrok, ki čakajo v ambulanti in jokajoče prosijo svoje matere naj jih že končno odnesejo domov, mi vedno ostane naloga, da apliciram zdravilo. Kakor koli že, bolečina ob ostrem ubodu je kmalu pozabljena in ob odhodu domov smo spet prijatelji. Vsaj upam, da je temu tako.




Imamo tudi veliko bivših pacintov, ki nas redno s hvaležnostjo obiskujejo.




Med njimi je tudi nekajmesečni HIV pozitiven fantek, ki je pred dnevi zaradi iste bolezni izgubil svojo 20-letno mater. Pred dvema mesecema, ko smo prvič odprli delovišče v domači župniji, je bil naš prvi resnejši pacient. Takrat zelo resno podhranjen in bolan fantek, danes, če odmislimo, da ima HIV, kar žari. Dobil je lepa, okrogla lička in zadovoljen nasmeh na njegovem obrazu nam pove, da njegova stara, bolehna babica lepo skrbi zanj. Redno prihajata po otroško hrano s katero ju pridno zalagamo.















Konec tedna smo dobili nove stare goste. Pred odhodom nazaj v domovino sta se na na
še veliko veselje zopet oglasila Mojca in Tomaž (zakonca Poličar), ki tako zaključujeta svoje poročno potovanje po Afriki.




Včeraj pa smo na letališču pričakali Gabra in Suškota, težko pričakovana člana potovalnega dela ekipe, ki sta nas razveselila s slovenskimi dobrotami. Veliko je bilo tem, katere smo morali urgentno predebatirati. Tako se je zabava, ki smo jo priredili ob prihodu novih gostov, zavlekla pozno v noč.







Skratka, imamo se lepo, čas nam prehitro mineva.
Verjetno pa so doma drugačnega mnenja.











Andreja


08 October 2007




Sablje in štirje mušketirji




Z odhodom najčlanov (članov z najžlahtnejšimi medicinskimi titulami) bi si skoraj mislili, da se naše delovišče v Afriki zapira. Pa še zdaleč ni tako. Potihem smo že komaj čakali, da se
pediatrična delavnica Kristine in Urha preda v roke dekletoma, ki sva bili do sedaj v blogu sloveli (in želi zavist prenekatere Slovenke) zgolj po venerološki (urološko – ginekološki) ambulanti. Da v daljni Sloveniji ne bo zvenelo po nekem spolnem izprijenju, naj poudarim, da je bila ta ambulanta, ki je za afriške razmere tako zelo bistvenega pomena, nekako porinjena v roke najbolj požrtvovalnima članoma ekipe. Kdo pa si rad ogleduje skoraj vedno hudo načete intimne predele afriškega človeka? Res, da moški del (upravičeno) slovi po neverjetnih dolžinah, pa se kljub temu v pregledovalnici prenekateri moški niti ne upa razodeti pred žensko raziskovalko …


... ženske pa se, navkljub raznoraznim nagajivim bolezninam, obnašajo, kot da jih tam doli še nihče ni nikoli obiskal. Po dveh mesecih raziskovanja in odkrivanja, se situacij pošteno privadiš, prenekatere se zde že prav hudomušne, marsikateremu pa bi lahko po dvomesečni praksi nerodnost prihranili, ker mu diagnozo postaviva že po treh uvodnih stavkih, ki jih s prevajalcem končno izvlečeva iz sramežljivega bolnika. Zaradi slave, ki sva jo na blogu poželi (upam si celo trditi, da si poročena Kristina v ta projekt ni upala stopiti, ker si je po poroki premisliti zaradi prekratkih slovenskih mer že malce preveč neprimerno), pa je prav, da malo orišem to problematiko.


Afrika je celina aidsa. In prav Malavi je po statistikah v svetovnem vrhu. Vsak šesti prebivalec naj bi bil okužen z virusom HIVa. Med populacijo v naši ambulanti pa je okuženost verjetno še višja. HIV se prenaša najpogosteje s spolnim stikom. Tako je pogostnost spolnih bolezni (sifilis, čankroid, gonoreja, klamidija ...) zaradi okrnjene imunosti še v večjem porastu. In obratno, zaradi spolnih bolezni je ob načeti sluznici verjetnost prenosa HIVa višja. Spolne bolezni, ki jh opažamo tukaj v že zelo napredovalem stanju, povzročajo bolnikom hude težave, med hujšimi je sigurno neplodnost ali pa denimo prenos bolezni noseče matere na otroka .... Tako najdeva z Mojco velik smoter v delu s temi bolniki in poleg tega veliko pridobiva tudi na izkušenjah in razgledanosti na področju spolne medicine, s čimer se zdravnik, ki ni posebej specializiran za to področje, v Sloveniji le redko sreča.



Pa vednar najina slava temelji zgolj na nekaj primerih na dan, ki jih sicer obdelava vzporedno z bodisi najbolj ljubko pediatrično ambulanto ali pa geriatrično žensko ali moško ambulanto (kot temu v šali pravimo tukaj, čeravno stare populacije v Afriki v primerjavi z otroki skorajda ne vidiš). Največji napor nam tukaj predstavljajo predvsem starejše ženske, ki za razliko od moških vrstnikov, najbolje igrajo in hlinijo težave. Ko zdraviš moškega, veš, da je res bolan. ženske pa imajo tekom dneva vse isto boleznino in še ta je ponavadi tista, ki se je pri predhodnicah izkazala za najbolj zdravilonosno. V geriatrični ženski ambulanti je tako bolnik, ki ti ga je v venerološko ambulanto poslal kolega, pravo olajšanje in počitek za meso in duha!



Zapustil nas je Urh, ki pod vzdevkom Biozlati spet guli šolske klopi, tokrat v tujini na temo splav, in njegova zvesta ženka Kristina, ki jo je poleg ljubezni do moža v Slovenijo prignala tudi bratova urgentna poroka (kot specialistki za afriško spolnost se mi tudi tu ob nenadno postavljenem datumu utrne kak pomislek ...). Zapustila sta nas tudi naš internist dr. Ata in naš predragi lekarnar Jon, ki je s svojo ekonomsko žilico neverjetno pokapiral farmacijo ter zdravila velikodušno razpečeval (in to celo zastonj!). Tako je nam, preostalim Malavijcem, ostalo še več zares bolnih otrok in pa atova geriatrična ambulanta. Veliko časa pa po novem zopet izgubimo v lekarni, kjer nam nihče več ne pripravlja zdravil. Dragoceni so bili ti naši štirje mušketirji! Kot specialist za spolnost v Afriki pa si dovolim tudi opazko, da je po odhodu mladoporočencev ostala ekipa zavoljo papirnatih sten vsaj nekoliko bolj prespana in tako morda malce hitrejša na delu ...



Da je naš Blaž pravi dermatolog, kar bi sicer glede na nominacijo za Univerzitetno Prešernovo nagrado (fantu kapo dol!) lahko že presegel, se nam je dozdevalo že pred Afriko, končno pa so to pokapirali tudi Malavijci in tako se nam ostalim ni treba več ukvarjati s kožo. Le Marko ga počasi dohiteva s kožo majhnih fantkov, katerim mora zaradi inficirane in neprehodne fimoze širiti njihovo moškost. Takih otrok je vsak dan na tone, Marko pa že pravi mojster.



Andreje se boji vsak, ki jo zagleda. Za tiste, ki je ne poznate, ne zgleda kot strašilo, prav nasprotno, je prava mlada lepotica, ki pa se prevečkrat z injekcijsko iglo upre v majhno otroško ritko. Sedaj, ko je nastopil manjek osebja, ima tudi sama svojo ambulanto, kjer ji le s kakšnim nasvetom tu in tam priskočimo na pomoč »zdravniki«.



Midve z Mojco pa sva končno zadihali, otroški jok in vročične glave so pravi balzam za najini afriško-venerološki duši!



Jera

27 September 2007

14 .9 – 25 .9

Zambija

Tokrat smo si vzeli teden pavze in se odpravili na izlet v Zambijo. Sli smo skupaj s Stankotom, ki je sicer v Zambiji prezivel celih 20 let in celo ustanovil misijonsko bolnico v Nangomi (trenutno baje ena boljsih v Zambiji). Na pot smo se odpravili pozno dopoldne in se komaj nabasali v patrovega Isuzuja. Pot do glavnega mesta Lusake traja okoli 10 ur, svoje dodajo odseki luknjastih cest, ki voznjo naredijo komaj sprejemljivo. Ker smo morali priti v Lusako do vecera je imel Stanko kancek tezjo nogo na plinu, kar je ob kaksnem polmetrskem poskoku v zrak koga kar malo zmotilo (da ne govorim o prehitevanju kamijona z dvema kolesoma na cesti in dvema na makadamu, pri 100 km/h). Zambija je malo bolj razvita drzava kot Malavi, kar smo po ureditvi mejnih formalnosti in prestopu meje tudi sami ugotovili. Na podezelju se to ne opazi toliko kot v glavnem mestu, ki je opazno bolj urejen od Malavijske prestolnice. Pa tudi razni trgovski centri hitro rastejo, kar seveda kaze na vecjo kupno moc.
V Lusako smo prispeli pozno zvecer. Preden smo sli do nasega prenocisca smo se oglasili se pri Stankovem prijatelju Igorju. Prijeten mozakar, s katerim je Stanko v svojih zambijskih letih oddigral marsikatero partijo taroka, je sicer slovenec, ki v Zambiji zivi ze okoli 25 let. Tam si ni ustvaril samo spodobnega posla (vodi safarije ...) ampak tudi druzino(27 let mlajsa zena je sicer Slovenka).
Naslednji dan nam je Stanko pustil avto, sam pa se je zamotil z raznimi opravki in obiskom starih jezuitskih prijateljev. Ostali smo se odpeljali do 470 km oddaljenega Livingstona in svetovno znanih Viktorijih slapov. Na cilj smo prisli sele naslednje jutro. Pot je namrec izredno slabo oznacena, tako da smo na nekem odcepu za 100 kilometrov zavozili v narobno smer. Po drzavi sicer pospeseno gradijo in obnavljajo ceste. Ta podatek sicer ne bi bil kaj posebno zanimiv, ce ne bi ceste gradili izkljucno s kitajskim denarjem in kitajskimi stroji. Tako na gradbiscih vidis po 10 delavcev (8 jih sicer gleda in dva delata) in praviloma kitajskega inzinirja, ki nadzoruje gradnjo (tudi delovni stroji so kitajski). Stanko nam je ob neki priloznosti razlozil, da zaradi naravnih bogastev Kitajska potihoma ekonomsko kolonizira Zambijo (pa verjetno se katero drugo drzavo v regiji).
V Livingstone smo prispeli naslednje jutro. Zaradi dolge poti smo morali noc preziveti na poti, v nekem obcestnem hotelu. Ker je nedelja gospodov dan, smo pred Livingstonom ujeli zadnjo polovico angleske mase (se vedno dobrih 50 minut), ki so ji tudi tokrat svoje pridodali zivahni glasbeni premori ob katerih vecina cerkve vstane in zacne zivahno pozibavati v ritmu. Livingstone je simpaticno mestece, ki zaradi Viktorijinih slapov na katere meji, zivi pretezno od turizma. Takoj ko smo se situirali v simpaticnem bohemsko opremljenem hostlu, smo se odpravili do glavne trofeje dneva: Viktorijinim slapovom (prvi jih je opisal znani skotski pustolovec in misijonar Livingstone, po katerem se imenuje mesto). Ze ob prihodu na parkirisce nas je cakala dobrodosclica. Trop pobalinskih opic je neusmiljeno prezal na hrano. Ko smo malicali za avtom je v trenutku nepazljivosti zvita opica izmaknila celo cokolado in z njo pobegnila na varno razdaljo. Znala je tudi odpreti prtljazna vrata, vendar smo to se pravocasno opazili. Od slapov smo zaradi vsesplosnega slovesa seveda veliko obetali. Tudi v zivo so bili zelo mogocni, vendar zaradi susne dobe in posledicno nizkega vodostaja malo posuseni. Nekatere clane odprave so ze malo zasrbele noge, ko so videli kako z mostu cez kanjon skacejo pogumnezi, ki po 110 metrih prostega pada zaupajo v moc elasticne vrvi. Po premisleku so si vendarle premislili (tudi 100 dolarjev na osebo ni malo). Robovi slapov so sicer prilagojeni Afriskim varnostnim standardom (kar dobesedno pomeni neomejen dostop do 200 metrskega prepada, s katerega tece vec vzporednih slapov). Vecji del moske ekipe je tako takoj zacutil potrebo po dodatnem adrenalinu. Kot rezultat je nastalo par drznih fotografij z roba pecine (ce imas vrtoglavico kaj takega seveda ni pametno poceti). Po ogledu smo se polni prijetnih vtisov odpravili v hotel in kasneje na vecerjo. Naslednji dan smo se ze zgodaj dopoldne odpravili nazaj proti Lusaki. Po celodnevni voznji smo zvecer pobrali Stankota v Jezuitski hisi in se skupaj odpravili v Nangomo. Gre za majhno vasico 100 kilometrov od Lusake, kjer je Stanko deloval okoli 10 let in jo dobesedno postavil na noge. Tam nas je prijazno pricakal nas misijonar Joze Groselj (mimogrede smo ugotovili, da nismo v sorodu). Pridruzila se nam je tudi slovenska zdravnica, ki v tukajsnji bolnici prostovoljno deluje nekaj tednov na leto. Po prijetnem veceru smo utrujeni popadali v postelje (po stenah sobe so na nas prezali velikanski pajki). Naslednji dan nam je Stanko razkazal misijon. Glavna postaja ekskurzije pa je bila prej omenjena bolnisnica (spada pod misijon), katero je s prostovoljnimi prispevki skoraj izkljucno na noge spravil Stanko (na kar je se posebej ponosen). Kar cvetel je, ko nam je razkazoval razmeroma velik skupek stavb, ki skrbi za zdravstveno dobrobit ljudi dalec naokrog (ima eno boljsih operacijskih dvoran - donacija danske vlade). Po ogledu bolnice nam je razkazal se ostale projekte, ki so nekoc ze delovali, pa danes bolj kot ne propadajo. Tako smo si ogledali sirotiscnico, katera zaradi objektivnih razlogov ni nikoli zacela delovati (del odprave je takoj dobil idejo, da bi se dalo to stavbo za razmeroma majhen denar urediti v stalno izpostavo ljubljanske medicinske fakultete, kamor bi posiljala prostovoljce). Ogledali smo si se mizarsko solo in delavnico, mlin. Vse te delavnice so spadale pod misijon in so jih uspesno vodili laiski misijonarji. Ko bi mogli vascani zaceti prevzemati odgovornost, so stvari zacele pocasi propadati. Tako smo videli v veliki hali polni nekoc delujocega orodja (zgrajeni s slovenskim denarjem), le kup zaganja in smeti. Ni kaj, afriski clovek se bo moral nauciti bolje gospodariti. Na to dejstvo sem se spomnil se enkrat, ko sem bral v znani angleski reviji, da Malavi (pa se vecina drugih afriskih drzav) dobiva ze leta okoli 500 milijonov dolarjev pomoci na leto,vendar le majhen procent tega denarja konca tako kot bi moral (nek procent celo v vojaski opremi), ali pa preprosto ni gospodarno uporabljen. No, veliko projektov tudi uspesno zaplava, tako v vasi poleg bolniscnice uspesno delujejo tudi kuharska in sivilska sola za dekleta, misijonska crpalka, trgovina ... Po zanimivem ogledu (vmes je Stanko iz bazena gnojnice uspesno potegnil ven nesrecno kozo) smo se odpravili z avtom do 50 km oddaljenega mesteca, kjer je poleg Lusake in Nangome pater prezivljal misijonska leta v Zambiji. Tam nas je prijazno pogostil poljski misijonar. Ze skoraj evforicno nas je sprejela tudi sestra, ki nam je razkazala okolico in vrtec za katerega skrbijo (mimogrede nam je pater pokazal se drevo na zupnijskem vrtu s katerega je nekoc s pusko sklatil strupeno mambo). Ob vrnitvi v Nangomo je sledil prijeten vecer z g. Grosljem, Damjano (prej omenjeno zdravnico) in se nekim zdravnikom iz omenjene bolnice.
Napocila je sreda in torej dan ko se Urh poslavlja. Navsezgodaj smo se poslovili od patra Grošlja in se po odpravili do dobre dve uri oddaljenega letalisca. Sledilo je s custvi nabito slovo (Kristina ni mogla drzati solza). Ko je Urh odletel proti Evropi smo ostali melanholicne volje napolnili avto in se odpravili novim ciljem naproti. Ker smo bili ta dan se v Lusaki je Stanko izkoristil priloznost in smo tako obiskali njegove vplivne zambijske prijatelje. Med drugim zanimivega stricka, ki je bil svoj cas zambijski financni minister in pred nekaj leti resen predsedniski kandidat (med drugim nam je povedal tudi svojo zgodbo, kako je v Londonu, na moledovanje prijateljev, izstopil iz letala, ki je uro kasneje nadaljevalo let proti ZDA. Skoraj ga je kap, ko je izvedel, da je letalo strmoglavilo nad skotskim Lockerbijem. Na letalu je pustil svojo prtljago in bil nato tudi na seznamu zrtev in kasneje tudi glavni tajni osumljenec angleskih preiskovalcev ...). Noc smo preziveli v Lusaki in se zjutraj odpravili proti domu. Vendar se ne naravnost, saj smo se nazaj grede ustavili v najbolj impresivnem zambijskem narodnem parku: South luangwa national park. Park ima sicer kvadraturo za pol Slovenije in tako veliko zivalske eksotike. Iz Lusake smo se odpravili dopoldne, vendar smo zaradi velikanskih razdalj park dosegli sele v poznih vecernih urah. Celoten park je zagrajen z ograjo, tako smo mislili da bomo morali na safari izkusnje morali pocakati do naslednjega dneva. Vendar smo bili kmalu preseneceni. Ko smo okoli polnoci iskali po lokalnih kampih prenocisce sta nam iz grmovja skoraj pred avto pritekle dve zirafi. Popolno presenecenje. Ko smo prispeli do kampa in smo hoteli povprasati za proste bungalove, je nic hudega slutece mimo prilomasil povodni konj (ki je lahko sicer zelo nevaren). Ko nam je oskrbnik povedal, da je vse zasedeno smo se odpravili do naslednjega kampa, se dlje v blizino parka. Ker nismo nasli nikogar, smo se odlocili da bomo spali na prostem. Vendar nas je kmalu zacelo ob nenavadnih zvokih iz gozda malo skrbeti. Kmalu zatem je res prisel oskrbnik in nam pojasnil da so tam ze opazili leoparde, da so bili v blizini levi ...
Ponudil nam je bungalov kjer smo prespali. Zjutraj so nam druzbo delale opice, ki so prezale na tatinske priloznosti. Okoli 10 dopoldne smo se odpravili v park na safari. Ce si prvic, je stvar res zanimiva. Teh zivali je clovek namrec bolj vajen iz kaksnih dokumentarcev. Tako smo videli kopico podvodnih konjev, ki so se lenobno izpostavljali soncu, krokodile, zirafe, slone, antilope, srne, bivole, razne eksoticne ptice, da o opicah ne govorim. Na zalost so se levi in leopardi pridno skrivali nasim ocem (so bolj nocne zivali). Po zanimivem safariju in zanimivi zambijski izkusnji smo se v popoldanskih urah odpravili na 5 urno voznjo proti nasi malavijski izpostavi, kamor smo prispeli okoli desete ure zvecer. Cakal nas je lezeren vikend, namenjen pranju, branju ... in po vikendu nov delovni teden, ki se je zaradi nujnih opravkov z vizami tokrat zacel v torek (vmes je se za kaksen dan zmanjkalo toka). Torek je kot vedno dan za krepko uro oddaljen Ignacij. Kot ponavadi nas je pricakala mnozica ljudi zeljna medicinske asistence. Se je pa prvic zgodilo, da smo mogli peljati v bolnisnico otroka, ki je bil verjetno zaradi resne malarije smrtno ogrozen in zato ekskurzija do bolniscice nujna. Tako sva njega in mater z Markotom napokala v avto in po mivkastih makadamih oddivjala do bolnice (na sreco ima avto stirikolesni pogon). Zelo verjetno vrocicen malcek brez intervencije ne bi prezivel. Popoldne smo se utrujeni vrnili v Kasungu. Naslednji dan smo sli pogledati bolnega otroka, kateremu se je zdravstveno stanje vmes znatno izboljsalo.

Jon

14 September 2007

Petek 7.9. - nedelja 9.9.

Spričo napornega ritma med tednom, petek ponavadi pomeni rehabilitacijo naše utrujene medicinske posadke. Po pravilu se četrtkov večer zavleče v zgodnje jutranje ure, petkovo jutro pa se posledično zamakne na čas okrog poldneva. Ker so dnevi tukaj zimsko kratki (poleti so le opazneje daljši), se okrog šestih popoldne vedno začudimo kam je šel dan. Vmes se ponavadi zgodi še kak internet, kuha, debata, prepirček, strokovno izobraževanje, sprehod, nakupovanje ...

V soboto smo se odpravili po Malaviju. Kljub temu, da se je treba kar malo potruditi, da na zemljevidu Afrike sploh najdeš to državico, so razdalje, še posebej če imaš veter v laseh, lahko kar nesramno dolgovezne. Celo sobotino popoldne smo večinsko preživeli v kesonu pikapa, tretjina pa spredaj za volanom ali tik ob. Najprej smo požrli 100 km, ki nas ločijo do jezera Malavi, nato pa smo se cjazili še ob jezeru, kjer smo 250 km severneje dosegli zadani cilj, ki nosi ime Nkatha Bay (vožnja je bolj kot po scenariji ostala v spominu po tem, da je Kristina kmalu po tem, ko je prevzela volan, povozila ubogega piščančka, ki se prvi hip ni znal odločiti kam, takoj zatem pa pogumno zakorakal pod avtomobilsko kolo. Kristina je imela prvi trenutek skušnjavo, da bi pišče obvila, vendar je nato, s šestimi izjemno ranljivimi potniki na odprtem kesonu, trezno v ravni črti prevozila ubogo žival, od katere je ostal le žalosten kupček perja v vzratnem ogledalu). Za Nkatha Bay bi, če se zlažem, lahko rekel, da spominja na Bled s pridihom Karibov, mikroklima pa morda še najbolj na romsko naselje, s še nekaj odtenkov barvne lestvice temnejšimi prebivalci. Jezero Malavi, ki je bilo včasih poznano pod slavnejšim imenom Njasa, ima večjo površino kot Slovenija, zaradi česar na drugem bregu nismo uspeli ugledati Mozambika. Peščene plaže tega sicer prekrasnega jezera kar vabijo utrujenega popotnika, vendar smo zaradi strokovnih predsodkov ostali na suhem. V jezeru namreč prebiva zloglasni parazit šistosoma, pri katerem moti predvsem to, da ti lahko skozi (še tako dolgo) spolovilo zleze v drobovje, kjer se po skvotersko naseli, nase pa odtlej sproti opozarja s krvjo v urinu. Kljub temu, da to nadlogo redno in tudi uspešno zdravimo pri lokalcih, se sami zaradi preveč nazornih predstav o parazitu nismo opogumili.

V nedeljo smo se od jezera odpravili v notranjost, kjer na visoki planoti leži mestece Mzuzu, ki nas je presenetilo s svojo urejenostjo. Še bolj nas je navdušila okolica. Pokrajina je, brez posebnega pretiravanja, na trenutke spominjala na Pokljuko ali na kakšna kanadska brezpotja, kar se nekako ne sklada s stereotipi o Afriki, ki smo jih prinesli s seboj. Gozdovi, ki so južneje povečini že izsekani, prekrivajo velik del severa, vonj po gozdu je za srednjeevropski nos pravi balzam in precej prijetnejši kot tisti po pesku, ki nam je v nosove udaril nekje na poti nazaj.



Prijeten izlet bomo žal obdržali v tragičnem spominu. Tik pred prihodom domov, ko se je ravno dobro zmračilo, nas je presenetila zapora na cesti. Prvi hip smo pomislili, da gre le za cestno kontrolo ali obvoz, vendar smo kmalu zatem zagledali žalostni prizor. Na sredi ceste so pod tanko cunjico ležali ostanki nekajletnega otročička, ki ga je nedolgo pred našim prihodom zmlel tovornjak. Prizor nebi pustil hladnega niti veterana forenzične medicine, otroški možgani sredi ceste bistveno bolj pretresejo kot bi pretresla tragika otroške smrti recimo zaradi malarije, ki se v Afriki sicer zgodi na kakih 30 sekund. Vaščani so se v velikem številu zbrali ob cesti, sredi trde teme, ki se je dotedaj že spustila, so izgledali kot množica duhov. Morečo tišino je rezal zvok žalostinke, take kot smo je bili ob smrti bolnika že vajeni iz tednov dela v bolnišnici. Življenje in smrt sta v Afriki bistveno bolj kolektivna, verjetno je bila žalost tiste družine v zavetju celotne vasi manjša kot bi bila pri nas. Eden od vaščanov nas je poprosil, če lahko z avtomobilsko lučjo osvetlimo prizorišče, da bodo lahko žalostne ostanke končno umaknili s ceste, kar jim je dotlej preprečevala trda tema. Nekaj dolgih minut smo molče opazovali dogajanje, nato pa smo se poklapani odpravili domov. Na prizorišču nesreče je manjkal morilski kamion (verejetno sicer nič kriv, ker je bila posredi otroška nepazljivost), ki smo ga nevede najbrž srečali nekje na poti, ko je peljal proti nam. Šele p.Stanko nam je kasneje pojasnil, zakaj je pobegnil iz prizorišča. V Malaviju je v takih primerih pravilo, da se povzročitelj nesreče ne ustavlja na prizorišču pač pa se odpelje na prvo policijsko postajo. Vzrok temu na prvi pogled nerazumnemu predpisu je, da se v Malaviju dogaja, da pobesneli vaščani linčajo nesrečnega voznika, čeprav morebiti ne krivega. Navodilo p.Stanka je bilo jasno. Če bi se to po kakem slučaju pripetilo nam, naj samo stopimo po gasu (že če se pelješ mimo, nam je požugal Stanko, ni pametno ustavljati, da te skupina nerazsodnih vaščanov nebi zamešala (določila) za povzročitelja)! Prvovrstna etična dilema pa ostaja, kaj je v takih primerih najbolj prav narediti ... Kakorkoli že, od nedelje vozimo za občutek previdneje.

Ponedeljek, 10.9.

St. Peter. Spet ogromna množica več sto čakajočih že ob našem prihodu, zapodimo se v delo in delamo do teme. Tipičen dan. Kup otrok, s katerim se ukvarjam z ženskim delom ekipe, od zelo bolnih do takih z zgolj zaskrbljenimi mamami. Moško ambulatno suvereno obvladuje Marko, ženske Ciril, Blaž pa kot ponavadi vzame poškodbe, rane in ostale malo bolj kirurške primerke. Ker je pravih kirurških primerov bolj malo, dela zadnji čas čedalje več dermatoloških primerov, ki v dojemanju čakajočih očitno še najbolj sodijo v kirurško vrsto. Sprva je Blaž malo bentil (lahko bi posplošeno in tudi domnevno seksistično rekli, da je kirurgija malo bolj moška zadeva, derma pa stereotipno babja), nato pa se je sprijaznil z usodo dermatologa, rekel bi celo, da je morda začel v tem delu nekoliko uživati, sploh ker k dermi po pravilu spada venerologija (nauk o spolno prenosljivih boleznih) ...


Torek, 11.9.

Sveti Ignacij, ki ga že poznate po uri in pol cijazenja po kolovozu najslabše vrste. Na kolovozu zadnje tedne opažamo ogromen ravnalec ceste, ki na teden napreduje za okrog 10 km, vendar cesta ni čedalje boljša pač pa obratno. Strjeno luknjasto cesto so nam spremenili v peščeno bob stezo, kjer samo upaš, da se ne obstaneš v živem pesku ali zletiš ven. Po prihodu standarden prizor z dolgo, postrojeno vrsto. Standardni nabor bolnikov, od hudo bolnih otrok (zaradi katerih smo, kar nam čedalje bolj postaja jasno, tukaj sploh potrebni) do generalized pain starejših žensk (na to samodiagnozo postaneš čez dan z utrujenostjo čedalje bolj alergičen, sploh če jo ima par zaporednih bolnic in če je edini problem pri sicer na videz povsem zdravem človeku. Le profesionalen odnos ti preprečuje, da bi katerega od takih namišljenih bolnikov postavil čez vrata po hitrem postopku, ponavadi si vzameš nekaj trenutkov več in mu daš placebo v obliki tedenske doze multivitaminčkov ali če si zelo usmiljen kak painkiller). Spet nam ne uspe končati dosti pred temo, ki nas ujame nekje na sredi bob steze nazaj.

Sreda, 12.9.

Namesto ambulante za HIV pozitivne, ki smo jo deslej imeli skoraj na našem pragu, smo vzpostavili novo vas, na kateri bomo odslej na vsake dva tedna. Vas, ki leži kakih 20 km v smeri proti Zambiji, nam je najprej v oči padla po zelo zanimivi cerkvici, ki spominja na Hundertwasserja (no, vsaj z malo domišlije in prizanesljivosti). Zgradil jo je nek italijanski misijonar, poskusili bomo nahecati p.Stanka, da bi še on začel malo eksperimentirati pri gradnjah. Ljudje očitno še niso bili prepričani, da res pridemo, saj nas je ob prihodu pričakalo le nekaj deset domnevno bolnih. Že smo začeli premišljevati o popoldanskem počitku, ko se je vrsta vsakič ko si pogledal ven kljub trdemu delu daljšala in ne obratno. Novica, da smo v vasi, se je očitno bliskovito razširila naokrog. Spet smo zaključevali ob mračenju.




Zvečer smo praznovali Mojčin rojstni dan, na katerega sta iz Slovenije prispela Tomaž in njegova svežeporočena žena Mojca, ki ju bo naša odprava gostila do petka, ko bosta nadaljevala poročno potovanje v Mozambik (tukaj mu ljubkovalno pravimo Bizovik). Mojci na čast smo naredili pico, dekleta so se izkazala še s slastnim pecivom, v katerega smo zapičili dve sveči (vsaka za dvanajst let). Zabava se je zavlekla čez polnoč, Mojci smo nazdravili z odličnim južnoafriškim vinom, ki je nekaterim stekel naravnost odlično ...

Četrtek, 13.9.

Noč je bila malo krajša kot se spodobi, k sreči je Sv.Jera (v resnici se vas imenuje Sangere) med bližnjimi od naših postojank. Ker nam obnavljajo majhno hiško, ki jo je p.Stanko namenil za ambulanto, smo se morali začasno naseliti kar v sosednji šoli, kjer so nas izjemno gostoljubno sprejeli, ravnatelj pa je celo eden od naših boljših prevajalcev. Po prihodu nas je obkrožila velika gruča šolarčkov v modrih uniformah, ki jim je na račun našega prihoda najbrž odpadla kaka ura pouka. Vrsta čakajočih na naš pregled je bila standardna, se pravi večstoglava. Standard postaja tudi delo, ki traja dokler nam ga (odrešilna) tema še dopušča.

Jutri odhajamo za teden dni v Zambijo, po mesecu in pol dela po vaseh (na nekaj bolnišnične podlage), se bo oddih nadvse prilegel. Najprej se bomo odpravili do Viktorijinih slapov, zatem si bomo ogledali misijonsko bolnico v Nangomi in Lusako in če bo čas še kaj. 8/9 ekipe bo čez dober teden dni nazaj na delu po vaseh (in tudi na blogu), avtor tokratnega bloga pa bo v Lusaki oddan na letalo ker se, kjub dokaj sveži diplomi, očitno še ni najedel šolskih klopi...







Urh

11 September 2007


EN DAN IVANA DENISOVIČA
(
prosto po nobelovcu Solženicinu, opisuje en dan nekega strička, nekje)

Torek, ST. IGNACIO

ŽUPNIJA

Ne vem, koliko je bilo v zgodbi o tem že povedanega. Pater Stanko ima velikansko župnijo, najbrž par tisoč kvadratnih kilometrov, vse je savana na višini 1000 metrov, vse ravno, z veliko ovčic. V tej svoji župniji ima več podružnic. Vse podružnice imajo neka fina imena, a la: St. Peter, St Ignacio, St.Paul, St. Jera, najbrz tudi St Marco, (St Ciril?).

V vsaki od njih je sredi slamnatih kočur sezidana ena, kao cerkev. V resnici ena hala iz ceglov, pa pločevinasta streha, v cerkvi velik prazen prostor, pa za stopnico dvignjen oltarni prostor z leseno oltarno mizo in velikim lesenim križem na steni. Estestsko začuda lepo!.











Te cerkve so shajalisca okoliških vasi. Vodijo jih katehisti, mašuje Stanko ali pomožni duhovniki. Nekega strica-katehista v eni cerkvi ima Stanko na sumu, da mašuje kar sam! (A ni ta pravi dec!).

POT

Vsak dan ima nasa medicinska odprava določeno smer, vsakič v eno od teh podružnic. Ob torkih je naša destinacija St.Ignacio. 45 kilometrov zračne razdalje od nasega Kusunguja, sredi nowhere v savani, 7 kilometrov od Zambije. Jaz sem tokrat s člani odprave v tej podružnici prvič.

Razdalja po kilometrih ni problematična. Ze od prej pa je bilo rečeno, da je ena in pol ure vožnje tja in enako nazaj. Po ravnem. Sem se strašno čudil ekspeditivnosti. In sem se prepričal na svoje oči.

Imamo zelo močan nisanov pick-up (kabina za dva do tri, pa zadaj kišta), volan na desni, menjalnik na levi, (vozimo po levi). Ta pick-up mora prepeljati vseh nas 9 in še eno črno tetico, 49 let, kao medicinsko sestro, ki se ji, by the way, o bolezninah ne sanja. Tetica je z nami taktično, Stankotova bodoča medicinska baza, kao, da jo zamurci spoznajo.

In se v tistem pick-upu vedno pelje spredaj eden od nas kao šofer, pa še en spredaj, pa tetica. Ta se vedno nasede spredaj v sredo, na prestave. Vsi ostali (7), pa se dve veliki škatli zdravil in diagnostičnih pripomočkov, pa zadaj. In the fresh air.

Vozil sem nazaj grede. Načeloma raven savanski kolovoz. Skozi ob poti kočure. Podnevi ob cesti otroci, ki mahajo. Problem je cesta. Trd grušč z nenadnimi globokimi luknjami, ki ti vrže (zadnje) sopotnike v zrak. Pa to ni problematično. Niti predeli z več razlicno poglobljenimi kolesnicami, kjer ugibaš, ali se bo avto prevrnil ali ne.

Ves čas se namreč povsem nepredvidljivo pojavljajo predeli puščavskega peska, kjer na prvi pogled izgleda vse super, volan te pa niti pike ne uboga. Ti zaviješ sem, avto gre tja. Pa bremzaš, avto pa kar gre. Povsem kot v suhem svežem snegu. Ti pa greš, pa nič te ne uboga.

Problem je, da ima cesta na obeh straneh nekakšen jarek. Ko drsiš veš, da ne bos drsel v puščavo, ampak se boš zataknili ob rob in prevrnil. In taki odseki se pojavljajo fantomsko, nikoli ga ne moreš predvidet.

Pa tudi sicer, če cesta uboga, lahko voziš le v drugi, četrti ali šesti, ker ima vse druge prestave črna tetica (ki se vedno ukida na sredo) med nogami.

In je vse easy, če si v avtu sam. Hudič je, če imas v kesonu 7 ljudi (z dvema škatlama dragocenih zdravil). In imaš ves čas v glavi možnost, da se prekucneš.

Domov grede so nas ob osmih zvečer v črni temi terali še nekam v eno drugo savano gledat eno ubogo siroto (za medicince: v anasarki). Smo ga kao rešil!

Smo bli potem kot izgubljeni v vesolju. (Luna svetla, pa tisoče zvezd, ki jih ne vidiš več nikjer drugje na svetu). Nam je stric, ki nas je vodil k temu bolniku, za vzpodbudo in v znak hvaležnosti še dejal, naj bomo previdni, da so pred kratkim enkrat naj tej poti ene oropal in jim vzel avto. Da naj res pazimo!

To tell the truth: Stvar ni tko grozno patetična, kot sem jo opisal. Mal sem pretiraval for show. Je pa dost tečna. Pa vsekakor (glede ceste) potencialno nevarna.

DELOVNI DAN

Prvi mesec odprave sem bil še doma. Ko sem prebiral tale blog, o marsikateri stvari, ki so jo že aktivni člani odprave opisovali nisem imel najmanjše predstave. Med drugim me je zanimala statistika bolnikov in boleznin, pa kje se stvar dogaja. Sem včeraj pri St. Ignaciu tratil dragocen čas z zapisovanjem (glej bolniki).

AMBULANTA

Vsak dan v tednu se stvar dogaja različno, smo namreč vsak dan drugje. Vsak ponedeljek pri St. Petru. Je cerkev v eni vasi, lepa in svetla, pa (kot vse) brez klopi. V njej ob stenah postavimo nekakšne klopi, pa zraven stol, pa so to ordinacije, pa v sredo mizo, pa je to lekarna, pa v en kot pregrado iz rafije, je to intimna pregledovalnica, pa na tla pregrinjalo iz rafije, je to kirurški oddelek (Blaž). (Je vse kot v Butalah!).

Pri St. Ignaciu (torek) pa je problem, da ima cerkev čisto majhna okna in je za naše poslanstvo pretemna. Zato ordiniramo v in pred eno kočuro, okrog je plot iz trstike (pa med trstiko vsi kukajo noter), pa imamo v dvorišču klopi, pa so to ordinacije, pa se gre Blaž (se mu tu pravi BRAŽ) v kotu na tleh malo kirurgijo. Vsi eden poleg drugega. V hiški imajo punce ginekološko ordinacijo in pregledovalnico.








Zunaj Andrejka (visja medicinska sestra) dela triažo (če ne dela urinskih testov). Je še miza in Jon (študent ekonomije - po novem farmacevt) deli zdravila na predpisane ''recepte''. In vse krasno teče!

(By the way: tista zgoraj omenjena črna tetica je zgolj za lepo črno).

BOLNIKI

Od 11. do 6. popoldne (nenadoma se naredi črna tema, luči ni) sem pregledal 45 kao bolnikov. Namreč eni pridejo za foro, po zdravila. V resnici so pa vsi ene uboge sirote, pa najbrž so vsi, ki pridejo, najmanj HIV pozitivni.

Vzporedno je pregledovalo še 5 medicincev/zdravnikov, vsi po približno toliko. Braž je bil istočasno veliki kirirg, s pravim nožem (v resnici skalpelom), jih je porezal, pa nazaj zašil precej.

V vrsto se bolniki postavijo strogo ločeno, v eno starejši moški, v drugo ženske, v tretjo otroci itd. In vsak od nas vzame eno vrsto. Včeraj sem bil šef za kao starejše moške. Vmes se ti sem ter tja (najbrž v špranji med ogrado) prikrade kakšen otrok. Srednja starost mojih bolnikov je bila 38.5 let, SD 19.6, min 3 (tega mi je ena baba podtaknila), max 74 let (ta je najbrz just for show vstal iz groba).

Kot opis dogodka sledi 45 delovnih diagnoz. (Nemedicinci ta del preskočite.) Vse diagnoze so postavljene prima vista. Kljub 20 letnim IPP izkušnjam za nobeno najmanj ne jamčim, ker je tu zgodba povsem tretja, namreč - zelo verjetno jih ima vsaj 50 % pregledanih AIDS, o katerem se ne govori, redkokateri ga prizna. Vse rane zagnojene. Vse vrste komplikacij AIDSA.

BOLEZNINE

Delovne diagnoze mojih torkovih pacientov po vrstnem redu: nepojasnjena driska (primotren), AIDS-polinevropatija, konjunktivitis, entropija vek, išijas, viroza otroka, išijas, poliartralgija (AIDS?) (več bolnikov), hipertrofija LV-etio? (IHSS?), tinea, norice, dekompenzirano srce, nefrolitiaza, lumbago, art.hipert-dekomp srce, otitis media-freš na zadnjici-ulkus-očitno AIDS, bilhariaza-6 primerov (kri v urinu), ulcerozni kolitis, polinevritis (AIDS) (več primerov), amebiaza, artritis kolena z gnojno fistulo (TBC?), dekompenzirano srce, išijas, zobobol ob močno gnilem zobu, malarija-hud glavobol, znana psihoza, zagnojen vbod v skrotum (predan kirurgu – Bražu (amputacija?)), hude bolečine sklepov, več ulkusnih sindromov, več bolnikov z močnejšo hipertenzijo, več kao pljučnic-tuberkuloz (ob AIDS)?.

Začuda redki bronhitiki!

TERAPIJA

V sredini prostora imamo veliko škatlo z zdravili. Ta so deloma sponzorska, deloma kupljena tu, pri grosistu, s sponzorskim denarjem (neprimerno cenejša kot v Sloveniji).

Bolniku napišeš ''recept'', Jon deli zdravila. Učinkovito deliš antibiotike. Pa kao učinkovito vsa ostala zdravila. Namreč: krasni so vsi beta blokerji pa ACE inhibitorji, pa tiazidni diuretiki. Vsako dozo daš za 14 dni. Bolniki nas čez en ali dva tedna hodijo hvalit in se nam zahvaljevat.

Vendar pa: mi čez dva meseca gremo! Ostala jim bo le vera v pomoč. Pa sanje patra Stankota o slovenski bolnišnici v Malaviju.

PREVAJALCI

Najbrž se nam vsi grozovito čudite, kako da se le sporazumevamo?. Malavi je sicer bivša angleska kolonija. (Govorijo jezik kičeva (vzhodno afriška jezikovna skupina, sem spada tudi svahili)). Angleško zna načeloma le 20 % ljudi, pa še ti slaboumno latovščino.

Nam, ko se igramo boleznine, dajo vsem prevajalce. Potem pa, kakor imas srečo. Lahko perfektne ali pa tudi just for show. Sem imel tipa, ki mi je sam vzel super anamnezo. Pa zopet (včeraj) strička, ki mi je po dolgem čvekarjenju z bolnikom, kar (na)povedal diagnozo. In nisva cel dan prišla nikamor dlje. Bi ga stokrat nagnal, pa nisem imel boljšega. Itd.

DEKA

Je k našim hodila neka lepa mlada babura z AIDSom. Je danes prišla njena mati in povedala, da je punca prejšnji teden umrla. Je prišla z njenim močno podhlajenim par mesev starim otrokom, s prirojenim AIDSom, prosit za pomoč. Je šla Andrejka na tržnico in ji kupila deko, plenice in nekaj hrane etc. Ubogi otrok!


EPILOG TE ZGODBE

Naša ekipa se jasno zaveda, da je naše poslanstvo pri odraslih bolnikih zgolj moralno. Da bodo vsi ''ozdravljeni'' hipertoniki in srčni dekompenziranci čez dva meseca ponovno isto. Morda jim bo v njihovi boleznini v vzpodbudo, da je sirote nekdo opazil.

To zgodba o starcih. Tu je to 35+!

Povsem druga je zgodba o otrocih. Mi je vceraj neka teta med pregledom razlagala, da so ji prvi trije otroci umrli, drugi pa so se živi (vsi majhni). Se ji ni to zdelo nič posebnega.

Dobi naša pediatrična sekcija na dan serijo otrok z nebeško povišano temperaturo. Jim deli antibiotike, jih ohlaja. Mislim, da smo že kakšnega rešili!


So nam po koncu ″ordinacije″, že v trdi temi, prinesli nekega otročeta, ki je kuril 41 in smo ga kopal, ohladil in nafilal z antibiotikom. Smo ga dejansko ohladil (na ustrezno temperaturo!). Če smo ga rešil, smo že z njim dosegli cilj naše ekspedicije.

Tko je tle dol pr nas, k res stojimo na glavi!

Ciril