14 .9 – 25 .9

Zambija

Tokrat smo si vzeli teden pavze in se odpravili na izlet v Zambijo. Sli smo skupaj s Stankotom, ki je sicer v Zambiji prezivel celih 20 let in celo ustanovil misijonsko bolnico v Nangomi (trenutno baje ena boljsih v Zambiji). Na pot smo se odpravili pozno dopoldne in se komaj nabasali v patrovega Isuzuja. Pot do glavnega mesta Lusake traja okoli 10 ur, svoje dodajo odseki luknjastih cest, ki voznjo naredijo komaj sprejemljivo. Ker smo morali priti v Lusako do vecera je imel Stanko kancek tezjo nogo na plinu, kar je ob kaksnem polmetrskem poskoku v zrak koga kar malo zmotilo (da ne govorim o prehitevanju kamijona z dvema kolesoma na cesti in dvema na makadamu, pri 100 km/h). Zambija je malo bolj razvita drzava kot Malavi, kar smo po ureditvi mejnih formalnosti in prestopu meje tudi sami ugotovili. Na podezelju se to ne opazi toliko kot v glavnem mestu, ki je opazno bolj urejen od Malavijske prestolnice. Pa tudi razni trgovski centri hitro rastejo, kar seveda kaze na vecjo kupno moc.
V Lusako smo prispeli pozno zvecer. Preden smo sli do nasega prenocisca smo se oglasili se pri Stankovem prijatelju Igorju. Prijeten mozakar, s katerim je Stanko v svojih zambijskih letih oddigral marsikatero partijo taroka, je sicer slovenec, ki v Zambiji zivi ze okoli 25 let. Tam si ni ustvaril samo spodobnega posla (vodi safarije ...) ampak tudi druzino(27 let mlajsa zena je sicer Slovenka).
Naslednji dan nam je Stanko pustil avto, sam pa se je zamotil z raznimi opravki in obiskom starih jezuitskih prijateljev. Ostali smo se odpeljali do 470 km oddaljenega Livingstona in svetovno znanih Viktorijih slapov. Na cilj smo prisli sele naslednje jutro. Pot je namrec izredno slabo oznacena, tako da smo na nekem odcepu za 100 kilometrov zavozili v narobno smer. Po drzavi sicer pospeseno gradijo in obnavljajo ceste. Ta podatek sicer ne bi bil kaj posebno zanimiv, ce ne bi ceste gradili izkljucno s kitajskim denarjem in kitajskimi stroji. Tako na gradbiscih vidis po 10 delavcev (8 jih sicer gleda in dva delata) in praviloma kitajskega inzinirja, ki nadzoruje gradnjo (tudi delovni stroji so kitajski). Stanko nam je ob neki priloznosti razlozil, da zaradi naravnih bogastev Kitajska potihoma ekonomsko kolonizira Zambijo (pa verjetno se katero drugo drzavo v regiji).
V Livingstone smo prispeli naslednje jutro. Zaradi dolge poti smo morali noc preziveti na poti, v nekem obcestnem hotelu. Ker je nedelja gospodov dan, smo pred Livingstonom ujeli zadnjo polovico angleske mase (se vedno dobrih 50 minut), ki so ji tudi tokrat svoje pridodali zivahni glasbeni premori ob katerih vecina cerkve vstane in zacne zivahno pozibavati v ritmu. Livingstone je simpaticno mestece, ki zaradi Viktorijinih slapov na katere meji, zivi pretezno od turizma. Takoj ko smo se situirali v simpaticnem bohemsko opremljenem hostlu, smo se odpravili do glavne trofeje dneva: Viktorijinim slapovom (prvi jih je opisal znani skotski pustolovec in misijonar Livingstone, po katerem se imenuje mesto). Ze ob prihodu na parkirisce nas je cakala dobrodosclica. Trop pobalinskih opic je neusmiljeno prezal na hrano. Ko smo malicali za avtom je v trenutku nepazljivosti zvita opica izmaknila celo cokolado in z njo pobegnila na varno razdaljo. Znala je tudi odpreti prtljazna vrata, vendar smo to se pravocasno opazili. Od slapov smo zaradi vsesplosnega slovesa seveda veliko obetali. Tudi v zivo so bili zelo mogocni, vendar zaradi susne dobe in posledicno nizkega vodostaja malo posuseni. Nekatere clane odprave so ze malo zasrbele noge, ko so videli kako z mostu cez kanjon skacejo pogumnezi, ki po 110 metrih prostega pada zaupajo v moc elasticne vrvi. Po premisleku so si vendarle premislili (tudi 100 dolarjev na osebo ni malo). Robovi slapov so sicer prilagojeni Afriskim varnostnim standardom (kar dobesedno pomeni neomejen dostop do 200 metrskega prepada, s katerega tece vec vzporednih slapov). Vecji del moske ekipe je tako takoj zacutil potrebo po dodatnem adrenalinu. Kot rezultat je nastalo par drznih fotografij z roba pecine (ce imas vrtoglavico kaj takega seveda ni pametno poceti). Po ogledu smo se polni prijetnih vtisov odpravili v hotel in kasneje na vecerjo. Naslednji dan smo se ze zgodaj dopoldne odpravili nazaj proti Lusaki. Po celodnevni voznji smo zvecer pobrali Stankota v Jezuitski hisi in se skupaj odpravili v Nangomo. Gre za majhno vasico 100 kilometrov od Lusake, kjer je Stanko deloval okoli 10 let in jo dobesedno postavil na noge. Tam nas je prijazno pricakal nas misijonar Joze Groselj (mimogrede smo ugotovili, da nismo v sorodu). Pridruzila se nam je tudi slovenska zdravnica, ki v tukajsnji bolnici prostovoljno deluje nekaj tednov na leto. Po prijetnem veceru smo utrujeni popadali v postelje (po stenah sobe so na nas prezali velikanski pajki). Naslednji dan nam je Stanko razkazal misijon. Glavna postaja ekskurzije pa je bila prej omenjena bolnisnica (spada pod misijon), katero je s prostovoljnimi prispevki skoraj izkljucno na noge spravil Stanko (na kar je se posebej ponosen). Kar cvetel je, ko nam je razkazoval razmeroma velik skupek stavb, ki skrbi za zdravstveno dobrobit ljudi dalec naokrog (ima eno boljsih operacijskih dvoran - donacija danske vlade). Po ogledu bolnice nam je razkazal se ostale projekte, ki so nekoc ze delovali, pa danes bolj kot ne propadajo. Tako smo si ogledali sirotiscnico, katera zaradi objektivnih razlogov ni nikoli zacela delovati (del odprave je takoj dobil idejo, da bi se dalo to stavbo za razmeroma majhen denar urediti v stalno izpostavo ljubljanske medicinske fakultete, kamor bi posiljala prostovoljce). Ogledali smo si se mizarsko solo in delavnico, mlin. Vse te delavnice so spadale pod misijon in so jih uspesno vodili laiski misijonarji. Ko bi mogli vascani zaceti prevzemati odgovornost, so stvari zacele pocasi propadati. Tako smo videli v veliki hali polni nekoc delujocega orodja (zgrajeni s slovenskim denarjem), le kup zaganja in smeti. Ni kaj, afriski clovek se bo moral nauciti bolje gospodariti. Na to dejstvo sem se spomnil se enkrat, ko sem bral v znani angleski reviji, da Malavi (pa se vecina drugih afriskih drzav) dobiva ze leta okoli 500 milijonov dolarjev pomoci na leto,vendar le majhen procent tega denarja konca tako kot bi moral (nek procent celo v vojaski opremi), ali pa preprosto ni gospodarno uporabljen. No, veliko projektov tudi uspesno zaplava, tako v vasi poleg bolniscnice uspesno delujejo tudi kuharska in sivilska sola za dekleta, misijonska crpalka, trgovina ... Po zanimivem ogledu (vmes je Stanko iz bazena gnojnice uspesno potegnil ven nesrecno kozo) smo se odpravili z avtom do 50 km oddaljenega mesteca, kjer je poleg Lusake in Nangome pater prezivljal misijonska leta v Zambiji. Tam nas je prijazno pogostil poljski misijonar. Ze skoraj evforicno nas je sprejela tudi sestra, ki nam je razkazala okolico in vrtec za katerega skrbijo (mimogrede nam je pater pokazal se drevo na zupnijskem vrtu s katerega je nekoc s pusko sklatil strupeno mambo). Ob vrnitvi v Nangomo je sledil prijeten vecer z g. Grosljem, Damjano (prej omenjeno zdravnico) in se nekim zdravnikom iz omenjene bolnice.
Napocila je sreda in torej dan ko se Urh poslavlja. Navsezgodaj smo se poslovili od patra Grošlja in se po odpravili do dobre dve uri oddaljenega letalisca. Sledilo je s custvi nabito slovo (Kristina ni mogla drzati solza). Ko je Urh odletel proti Evropi smo ostali melanholicne volje napolnili avto in se odpravili novim ciljem naproti. Ker smo bili ta dan se v Lusaki je Stanko izkoristil priloznost in smo tako obiskali njegove vplivne zambijske prijatelje. Med drugim zanimivega stricka, ki je bil svoj cas zambijski financni minister in pred nekaj leti resen predsedniski kandidat (med drugim nam je povedal tudi svojo zgodbo, kako je v Londonu, na moledovanje prijateljev, izstopil iz letala, ki je uro kasneje nadaljevalo let proti ZDA. Skoraj ga je kap, ko je izvedel, da je letalo strmoglavilo nad skotskim Lockerbijem. Na letalu je pustil svojo prtljago in bil nato tudi na seznamu zrtev in kasneje tudi glavni tajni osumljenec angleskih preiskovalcev ...). Noc smo preziveli v Lusaki in se zjutraj odpravili proti domu. Vendar se ne naravnost, saj smo se nazaj grede ustavili v najbolj impresivnem zambijskem narodnem parku: South luangwa national park. Park ima sicer kvadraturo za pol Slovenije in tako veliko zivalske eksotike. Iz Lusake smo se odpravili dopoldne, vendar smo zaradi velikanskih razdalj park dosegli sele v poznih vecernih urah. Celoten park je zagrajen z ograjo, tako smo mislili da bomo morali na safari izkusnje morali pocakati do naslednjega dneva. Vendar smo bili kmalu preseneceni. Ko smo okoli polnoci iskali po lokalnih kampih prenocisce sta nam iz grmovja skoraj pred avto pritekle dve zirafi. Popolno presenecenje. Ko smo prispeli do kampa in smo hoteli povprasati za proste bungalove, je nic hudega slutece mimo prilomasil povodni konj (ki je lahko sicer zelo nevaren). Ko nam je oskrbnik povedal, da je vse zasedeno smo se odpravili do naslednjega kampa, se dlje v blizino parka. Ker nismo nasli nikogar, smo se odlocili da bomo spali na prostem. Vendar nas je kmalu zacelo ob nenavadnih zvokih iz gozda malo skrbeti. Kmalu zatem je res prisel oskrbnik in nam pojasnil da so tam ze opazili leoparde, da so bili v blizini levi ...
Ponudil nam je bungalov kjer smo prespali. Zjutraj so nam druzbo delale opice, ki so prezale na tatinske priloznosti. Okoli 10 dopoldne smo se odpravili v park na safari. Ce si prvic, je stvar res zanimiva. Teh zivali je clovek namrec bolj vajen iz kaksnih dokumentarcev. Tako smo videli kopico podvodnih konjev, ki so se lenobno izpostavljali soncu, krokodile, zirafe, slone, antilope, srne, bivole, razne eksoticne ptice, da o opicah ne govorim. Na zalost so se levi in leopardi pridno skrivali nasim ocem (so bolj nocne zivali). Po zanimivem safariju in zanimivi zambijski izkusnji smo se v popoldanskih urah odpravili na 5 urno voznjo proti nasi malavijski izpostavi, kamor smo prispeli okoli desete ure zvecer. Cakal nas je lezeren vikend, namenjen pranju, branju ... in po vikendu nov delovni teden, ki se je zaradi nujnih opravkov z vizami tokrat zacel v torek (vmes je se za kaksen dan zmanjkalo toka). Torek je kot vedno dan za krepko uro oddaljen Ignacij. Kot ponavadi nas je pricakala mnozica ljudi zeljna medicinske asistence. Se je pa prvic zgodilo, da smo mogli peljati v bolnisnico otroka, ki je bil verjetno zaradi resne malarije smrtno ogrozen in zato ekskurzija do bolniscice nujna. Tako sva njega in mater z Markotom napokala v avto in po mivkastih makadamih oddivjala do bolnice (na sreco ima avto stirikolesni pogon). Zelo verjetno vrocicen malcek brez intervencije ne bi prezivel. Popoldne smo se utrujeni vrnili v Kasungu. Naslednji dan smo sli pogledati bolnega otroka, kateremu se je zdravstveno stanje vmes znatno izboljsalo.

Jon

Petek 7.9. - nedelja 9.9.

Spričo napornega ritma med tednom, petek ponavadi pomeni rehabilitacijo naše utrujene medicinske posadke. Po pravilu se četrtkov večer zavleče v zgodnje jutranje ure, petkovo jutro pa se posledično zamakne na čas okrog poldneva. Ker so dnevi tukaj zimsko kratki (poleti so le opazneje daljši), se okrog šestih popoldne vedno začudimo kam je šel dan. Vmes se ponavadi zgodi še kak internet, kuha, debata, prepirček, strokovno izobraževanje, sprehod, nakupovanje ...

V soboto smo se odpravili po Malaviju. Kljub temu, da se je treba kar malo potruditi, da na zemljevidu Afrike sploh najdeš to državico, so razdalje, še posebej če imaš veter v laseh, lahko kar nesramno dolgovezne. Celo sobotino popoldne smo večinsko preživeli v kesonu pikapa, tretjina pa spredaj za volanom ali tik ob. Najprej smo požrli 100 km, ki nas ločijo do jezera Malavi, nato pa smo se cjazili še ob jezeru, kjer smo 250 km severneje dosegli zadani cilj, ki nosi ime Nkatha Bay (vožnja je bolj kot po scenariji ostala v spominu po tem, da je Kristina kmalu po tem, ko je prevzela volan, povozila ubogega piščančka, ki se prvi hip ni znal odločiti kam, takoj zatem pa pogumno zakorakal pod avtomobilsko kolo. Kristina je imela prvi trenutek skušnjavo, da bi pišče obvila, vendar je nato, s šestimi izjemno ranljivimi potniki na odprtem kesonu, trezno v ravni črti prevozila ubogo žival, od katere je ostal le žalosten kupček perja v vzratnem ogledalu). Za Nkatha Bay bi, če se zlažem, lahko rekel, da spominja na Bled s pridihom Karibov, mikroklima pa morda še najbolj na romsko naselje, s še nekaj odtenkov barvne lestvice temnejšimi prebivalci. Jezero Malavi, ki je bilo včasih poznano pod slavnejšim imenom Njasa, ima večjo površino kot Slovenija, zaradi česar na drugem bregu nismo uspeli ugledati Mozambika. Peščene plaže tega sicer prekrasnega jezera kar vabijo utrujenega popotnika, vendar smo zaradi strokovnih predsodkov ostali na suhem. V jezeru namreč prebiva zloglasni parazit šistosoma, pri katerem moti predvsem to, da ti lahko skozi (še tako dolgo) spolovilo zleze v drobovje, kjer se po skvotersko naseli, nase pa odtlej sproti opozarja s krvjo v urinu. Kljub temu, da to nadlogo redno in tudi uspešno zdravimo pri lokalcih, se sami zaradi preveč nazornih predstav o parazitu nismo opogumili.

V nedeljo smo se od jezera odpravili v notranjost, kjer na visoki planoti leži mestece Mzuzu, ki nas je presenetilo s svojo urejenostjo. Še bolj nas je navdušila okolica. Pokrajina je, brez posebnega pretiravanja, na trenutke spominjala na Pokljuko ali na kakšna kanadska brezpotja, kar se nekako ne sklada s stereotipi o Afriki, ki smo jih prinesli s seboj. Gozdovi, ki so južneje povečini že izsekani, prekrivajo velik del severa, vonj po gozdu je za srednjeevropski nos pravi balzam in precej prijetnejši kot tisti po pesku, ki nam je v nosove udaril nekje na poti nazaj.

Prijeten izlet bomo žal obdržali v tragičnem spominu. Tik pred prihodom domov, ko se je ravno dobro zmračilo, nas je presenetila zapora na cesti. Prvi hip smo pomislili, da gre le za cestno kontrolo ali obvoz, vendar smo kmalu zatem zagledali žalostni prizor. Na sredi ceste so pod tanko cunjico ležali ostanki nekajletnega otročička, ki ga je nedolgo pred našim prihodom zmlel tovornjak. Prizor nebi pustil hladnega niti veterana forenzične medicine, otroški možgani sredi ceste bistveno bolj pretresejo kot bi pretresla tragika otroške smrti recimo zaradi malarije, ki se v Afriki sicer zgodi na kakih 30 sekund. Vaščani so se v velikem številu zbrali ob cesti, sredi trde teme, ki se je dotedaj že spustila, so izgledali kot množica duhov. Morečo tišino je rezal zvok žalostinke, take kot smo je bili ob smrti bolnika že vajeni iz tednov dela v bolnišnici. Življenje in smrt sta v Afriki bistveno bolj kolektivna, verjetno je bila žalost tiste družine v zavetju celotne vasi manjša kot bi bila pri nas. Eden od vaščanov nas je poprosil, če lahko z avtomobilsko lučjo osvetlimo prizorišče, da bodo lahko žalostne ostanke končno umaknili s ceste, kar jim je dotlej preprečevala trda tema. Nekaj dolgih minut smo molče opazovali dogajanje, nato pa smo se poklapani odpravili domov. Na prizorišču nesreče je manjkal morilski kamion (verejetno sicer nič kriv, ker je bila posredi otroška nepazljivost), ki smo ga nevede najbrž srečali nekje na poti, ko je peljal proti nam. Šele p.Stanko nam je kasneje pojasnil, zakaj je pobegnil iz prizorišča. V Malaviju je v takih primerih pravilo, da se povzročitelj nesreče ne ustavlja na prizorišču pač pa se odpelje na prvo policijsko postajo. Vzrok temu na prvi pogled nerazumnemu predpisu je, da se v Malaviju dogaja, da pobesneli vaščani linčajo nesrečnega voznika, čeprav morebiti ne krivega. Navodilo p.Stanka je bilo jasno. Če bi se to po kakem slučaju pripetilo nam, naj samo stopimo po gasu (že če se pelješ mimo, nam je požugal Stanko, ni pametno ustavljati, da te skupina nerazsodnih vaščanov nebi zamešala (določila) za povzročitelja)! Prvovrstna etična dilema pa ostaja, kaj je v takih primerih najbolj prav narediti ... Kakorkoli že, od nedelje vozimo za občutek previdneje.

Ponedeljek, 10.9.

St. Peter. Spet ogromna množica več sto čakajočih že ob našem prihodu, zapodimo se v delo in delamo do teme. Tipičen dan. Kup otrok, s katerim se ukvarjam z ženskim delom ekipe, od zelo bolnih do takih z zgolj zaskrbljenimi mamami. Moško ambulatno suvereno obvladuje Marko, ženske Ciril, Blaž pa kot ponavadi vzame poškodbe, rane in ostale malo bolj kirurške primerke. Ker je pravih kirurških primerov bolj malo, dela zadnji čas čedalje več dermatoloških primerov, ki v dojemanju čakajočih očitno še najbolj sodijo v kirurško vrsto. Sprva je Blaž malo bentil (lahko bi posplošeno in tudi domnevno seksistično rekli, da je kirurgija malo bolj moška zadeva, derma pa stereotipno babja), nato pa se je sprijaznil z usodo dermatologa, rekel bi celo, da je morda začel v tem delu nekoliko uživati, sploh ker k dermi po pravilu spada venerologija (nauk o spolno prenosljivih boleznih) ...

Torek, 11.9.

Sveti Ignacij, ki ga že poznate po uri in pol cijazenja po kolovozu najslabše vrste. Na kolovozu zadnje tedne opažamo ogromen ravnalec ceste, ki na teden napreduje za okrog 10 km, vendar cesta ni čedalje boljša pač pa obratno. Strjeno luknjasto cesto so nam spremenili v peščeno bob stezo, kjer samo upaš, da se ne obstaneš v živem pesku ali zletiš ven. Po prihodu standarden prizor z dolgo, postrojeno vrsto. Standardni nabor bolnikov, od hudo bolnih otrok (zaradi katerih smo, kar nam čedalje bolj postaja jasno, tukaj sploh potrebni) do generalized pain starejših žensk (na to samodiagnozo postaneš čez dan z utrujenostjo čedalje bolj alergičen, sploh če jo ima par zaporednih bolnic in če je edini problem pri sicer na videz povsem zdravem človeku. Le profesionalen odnos ti preprečuje, da bi katerega od takih namišljenih bolnikov postavil čez vrata po hitrem postopku, ponavadi si vzameš nekaj trenutkov več in mu daš placebo v obliki tedenske doze multivitaminčkov ali če si zelo usmiljen kak painkiller). Spet nam ne uspe končati dosti pred temo, ki nas ujame nekje na sredi bob steze nazaj.

Sreda, 12.9.

Namesto ambulante za HIV pozitivne, ki smo jo deslej imeli skoraj na našem pragu, smo vzpostavili novo vas, na kateri bomo odslej na vsake dva tedna. Vas, ki leži kakih 20 km v smeri proti Zambiji, nam je najprej v oči padla po zelo zanimivi cerkvici, ki spominja na Hundertwasserja (no, vsaj z malo domišlije in prizanesljivosti). Zgradil jo je nek italijanski misijonar, poskusili bomo nahecati p.Stanka, da bi še on začel malo eksperimentirati pri gradnjah. Ljudje očitno še niso bili prepričani, da res pridemo, saj nas je ob prihodu pričakalo le nekaj deset domnevno bolnih. Že smo začeli premišljevati o popoldanskem počitku, ko se je vrsta vsakič ko si pogledal ven kljub trdemu delu daljšala in ne obratno. Novica, da smo v vasi, se je očitno bliskovito razširila naokrog. Spet smo zaključevali ob mračenju.

Zvečer smo praznovali Mojčin rojstni dan, na katerega sta iz Slovenije prispela Tomaž in njegova svežeporočena žena Mojca, ki ju bo naša odprava gostila do petka, ko bosta nadaljevala poročno potovanje v Mozambik (tukaj mu ljubkovalno pravimo Bizovik). Mojci na čast smo naredili pico, dekleta so se izkazala še s slastnim pecivom, v katerega smo zapičili dve sveči (vsaka za dvanajst let). Zabava se je zavlekla čez polnoč, Mojci smo nazdravili z odličnim južnoafriškim vinom, ki je nekaterim stekel naravnost odlično ...

Četrtek, 13.9.

Noč je bila malo krajša kot se spodobi, k sreči je Sv.Jera (v resnici se vas imenuje Sangere) med bližnjimi od naših postojank. Ker nam obnavljajo majhno hiško, ki jo je p.Stanko namenil za ambulanto, smo se morali začasno naseliti kar v sosednji šoli, kjer so nas izjemno gostoljubno sprejeli, ravnatelj pa je celo eden od naših boljših prevajalcev. Po prihodu nas je obkrožila velika gruča šolarčkov v modrih uniformah, ki jim je na račun našega prihoda najbrž odpadla kaka ura pouka. Vrsta čakajočih na naš pregled je bila standardna, se pravi večstoglava. Standard postaja tudi delo, ki traja dokler nam ga (odrešilna) tema še dopušča.

Jutri odhajamo za teden dni v Zambijo, po mesecu in pol dela po vaseh (na nekaj bolnišnične podlage), se bo oddih nadvse prilegel. Najprej se bomo odpravili do Viktorijinih slapov, zatem si bomo ogledali misijonsko bolnico v Nangomi in Lusako in če bo čas še kaj. 8/9 ekipe bo čez dober teden dni nazaj na delu po vaseh (in tudi na blogu), avtor tokratnega bloga pa bo v Lusaki oddan na letalo ker se, kjub dokaj sveži diplomi, očitno še ni najedel šolskih klopi...

Urh

EN DAN IVANA DENISOVIČA
(prosto po nobelovcu Solženicinu, opisuje en dan nekega strička, nekje)

Torek, ST. IGNACIO

ŽUPNIJA

Ne vem, koliko je bilo v zgodbi o tem že povedanega. Pater Stanko ima velikansko župnijo, najbrž par tisoč kvadratnih kilometrov, vse je savana na višini 1000 metrov, vse ravno, z veliko ovčic. V tej svoji župniji ima več podružnic. Vse podružnice imajo neka fina imena, a la: St. Peter, St Ignacio, St.Paul, St. Jera, najbrz tudi St Marco, (St Ciril?).

V vsaki od njih je sredi slamnatih kočur sezidana ena, kao cerkev. V resnici ena hala iz ceglov, pa pločevinasta streha, v cerkvi velik prazen prostor, pa za stopnico dvignjen oltarni prostor z leseno oltarno mizo in velikim lesenim križem na steni. Estestsko začuda lepo!.

Te cerkve so shajalisca okoliških vasi. Vodijo jih katehisti, mašuje Stanko ali pomožni duhovniki. Nekega strica-katehista v eni cerkvi ima Stanko na sumu, da mašuje kar sam! (A ni ta pravi dec!).

POT

Vsak dan ima nasa medicinska odprava določeno smer, vsakič v eno od teh podružnic. Ob torkih je naša destinacija St.Ignacio. 45 kilometrov zračne razdalje od nasega Kusunguja, sredi nowhere v savani, 7 kilometrov od Zambije. Jaz sem tokrat s člani odprave v tej podružnici prvič.

Razdalja po kilometrih ni problematična. Ze od prej pa je bilo rečeno, da je ena in pol ure vožnje tja in enako nazaj. Po ravnem. Sem se strašno čudil ekspeditivnosti. In sem se prepričal na svoje oči.

Imamo zelo močan nisanov pick-up (kabina za dva do tri, pa zadaj kišta), volan na desni, menjalnik na levi, (vozimo po levi). Ta pick-up mora prepeljati vseh nas 9 in še eno črno tetico, 49 let, kao medicinsko sestro, ki se ji, by the way, o bolezninah ne sanja. Tetica je z nami taktično, Stankotova bodoča medicinska baza, kao, da jo zamurci spoznajo.

In se v tistem pick-upu vedno pelje spredaj eden od nas kao šofer, pa še en spredaj, pa tetica. Ta se vedno nasede spredaj v sredo, na prestave. Vsi ostali (7), pa se dve veliki škatli zdravil in diagnostičnih pripomočkov, pa zadaj. In the fresh air.

Vozil sem nazaj grede. Načeloma raven savanski kolovoz. Skozi ob poti kočure. Podnevi ob cesti otroci, ki mahajo. Problem je cesta. Trd grušč z nenadnimi globokimi luknjami, ki ti vrže (zadnje) sopotnike v zrak. Pa to ni problematično. Niti predeli z več razlicno poglobljenimi kolesnicami, kjer ugibaš, ali se bo avto prevrnil ali ne.

Ves čas se namreč povsem nepredvidljivo pojavljajo predeli puščavskega peska, kjer na prvi pogled izgleda vse super, volan te pa niti pike ne uboga. Ti zaviješ sem, avto gre tja. Pa bremzaš, avto pa kar gre. Povsem kot v suhem svežem snegu. Ti pa greš, pa nič te ne uboga.

Problem je, da ima cesta na obeh straneh nekakšen jarek. Ko drsiš veš, da ne bos drsel v puščavo, ampak se boš zataknili ob rob in prevrnil. In taki odseki se pojavljajo fantomsko, nikoli ga ne moreš predvidet.

Pa tudi sicer, če cesta uboga, lahko voziš le v drugi, četrti ali šesti, ker ima vse druge prestave črna tetica (ki se vedno ukida na sredo) med nogami.

In je vse easy, če si v avtu sam. Hudič je, če imas v kesonu 7 ljudi (z dvema škatlama dragocenih zdravil). In imaš ves čas v glavi možnost, da se prekucneš.

Domov grede so nas ob osmih zvečer v črni temi terali še nekam v eno drugo savano gledat eno ubogo siroto (za medicince: v anasarki). Smo ga kao rešil!

Smo bli potem kot izgubljeni v vesolju. (Luna svetla, pa tisoče zvezd, ki jih ne vidiš več nikjer drugje na svetu). Nam je stric, ki nas je vodil k temu bolniku, za vzpodbudo in v znak hvaležnosti še dejal, naj bomo previdni, da so pred kratkim enkrat naj tej poti ene oropal in jim vzel avto. Da naj res pazimo!

To tell the truth: Stvar ni tko grozno patetična, kot sem jo opisal. Mal sem pretiraval for show. Je pa dost tečna. Pa vsekakor (glede ceste) potencialno nevarna.

DELOVNI DAN

Prvi mesec odprave sem bil še doma. Ko sem prebiral tale blog, o marsikateri stvari, ki so jo že aktivni člani odprave opisovali nisem imel najmanjše predstave. Med drugim me je zanimala statistika bolnikov in boleznin, pa kje se stvar dogaja. Sem včeraj pri St. Ignaciu tratil dragocen čas z zapisovanjem (glej bolniki).

AMBULANTA

Vsak dan v tednu se stvar dogaja različno, smo namreč vsak dan drugje. Vsak ponedeljek pri St. Petru. Je cerkev v eni vasi, lepa in svetla, pa (kot vse) brez klopi. V njej ob stenah postavimo nekakšne klopi, pa zraven stol, pa so to ordinacije, pa v sredo mizo, pa je to lekarna, pa v en kot pregrado iz rafije, je to intimna pregledovalnica, pa na tla pregrinjalo iz rafije, je to kirurški oddelek (Blaž). (Je vse kot v Butalah!).

Pri St. Ignaciu (torek) pa je problem, da ima cerkev čisto majhna okna in je za naše poslanstvo pretemna. Zato ordiniramo v in pred eno kočuro, okrog je plot iz trstike (pa med trstiko vsi kukajo noter), pa imamo v dvorišču klopi, pa so to ordinacije, pa se gre Blaž (se mu tu pravi BRAŽ) v kotu na tleh malo kirurgijo. Vsi eden poleg drugega. V hiški imajo punce ginekološko ordinacijo in pregledovalnico.

Zunaj Andrejka (visja medicinska sestra) dela triažo (če ne dela urinskih testov). Je še miza in Jon (študent ekonomije - po novem farmacevt) deli zdravila na predpisane ''recepte''. In vse krasno teče!

(By the way: tista zgoraj omenjena črna tetica je zgolj za lepo črno).

BOLNIKI

Od 11. do 6. popoldne (nenadoma se naredi črna tema, luči ni) sem pregledal 45 kao bolnikov. Namreč eni pridejo za foro, po zdravila. V resnici so pa vsi ene uboge sirote, pa najbrž so vsi, ki pridejo, najmanj HIV pozitivni.

Vzporedno je pregledovalo še 5 medicincev/zdravnikov, vsi po približno toliko. Braž je bil istočasno veliki kirirg, s pravim nožem (v resnici skalpelom), jih je porezal, pa nazaj zašil precej.

V vrsto se bolniki postavijo strogo ločeno, v eno starejši moški, v drugo ženske, v tretjo otroci itd. In vsak od nas vzame eno vrsto. Včeraj sem bil šef za kao starejše moške. Vmes se ti sem ter tja (najbrž v špranji med ogrado) prikrade kakšen otrok. Srednja starost mojih bolnikov je bila 38.5 let, SD 19.6, min 3 (tega mi je ena baba podtaknila), max 74 let (ta je najbrz just for show vstal iz groba).

Kot opis dogodka sledi 45 delovnih diagnoz. (Nemedicinci ta del preskočite.) Vse diagnoze so postavljene prima vista. Kljub 20 letnim IPP izkušnjam za nobeno najmanj ne jamčim, ker je tu zgodba povsem tretja, namreč - zelo verjetno jih ima vsaj 50 % pregledanih AIDS, o katerem se ne govori, redkokateri ga prizna. Vse rane zagnojene. Vse vrste komplikacij AIDSA.

BOLEZNINE

Delovne diagnoze mojih torkovih pacientov po vrstnem redu: nepojasnjena driska (primotren), AIDS-polinevropatija, konjunktivitis, entropija vek, išijas, viroza otroka, išijas, poliartralgija (AIDS?) (več bolnikov), hipertrofija LV-etio? (IHSS?), tinea, norice, dekompenzirano srce, nefrolitiaza, lumbago, art.hipert-dekomp srce, otitis media-freš na zadnjici-ulkus-očitno AIDS, bilhariaza-6 primerov (kri v urinu), ulcerozni kolitis, polinevritis (AIDS) (več primerov), amebiaza, artritis kolena z gnojno fistulo (TBC?), dekompenzirano srce, išijas, zobobol ob močno gnilem zobu, malarija-hud glavobol, znana psihoza, zagnojen vbod v skrotum (predan kirurgu – Bražu (amputacija?)), hude bolečine sklepov, več ulkusnih sindromov, več bolnikov z močnejšo hipertenzijo, več kao pljučnic-tuberkuloz (ob AIDS)?.

Začuda redki bronhitiki!

TERAPIJA

V sredini prostora imamo veliko škatlo z zdravili. Ta so deloma sponzorska, deloma kupljena tu, pri grosistu, s sponzorskim denarjem (neprimerno cenejša kot v Sloveniji).

Bolniku napišeš ''recept'', Jon deli zdravila. Učinkovito deliš antibiotike. Pa kao učinkovito vsa ostala zdravila. Namreč: krasni so vsi beta blokerji pa ACE inhibitorji, pa tiazidni diuretiki. Vsako dozo daš za 14 dni. Bolniki nas čez en ali dva tedna hodijo hvalit in se nam zahvaljevat.

Vendar pa: mi čez dva meseca gremo! Ostala jim bo le vera v pomoč. Pa sanje patra Stankota o slovenski bolnišnici v Malaviju.

PREVAJALCI

Najbrž se nam vsi grozovito čudite, kako da se le sporazumevamo?. Malavi je sicer bivša angleska kolonija. (Govorijo jezik kičeva (vzhodno afriška jezikovna skupina, sem spada tudi svahili)). Angleško zna načeloma le 20 % ljudi, pa še ti slaboumno latovščino.

Nam, ko se igramo boleznine, dajo vsem prevajalce. Potem pa, kakor imas srečo. Lahko perfektne ali pa tudi just for show. Sem imel tipa, ki mi je sam vzel super anamnezo. Pa zopet (včeraj) strička, ki mi je po dolgem čvekarjenju z bolnikom, kar (na)povedal diagnozo. In nisva cel dan prišla nikamor dlje. Bi ga stokrat nagnal, pa nisem imel boljšega. Itd.

DEKA

Je k našim hodila neka lepa mlada babura z AIDSom. Je danes prišla njena mati in povedala, da je punca prejšnji teden umrla. Je prišla z njenim močno podhlajenim par mesev starim otrokom, s prirojenim AIDSom, prosit za pomoč. Je šla Andrejka na tržnico in ji kupila deko, plenice in nekaj hrane etc. Ubogi otrok!

EPILOG TE ZGODBE

Naša ekipa se jasno zaveda, da je naše poslanstvo pri odraslih bolnikih zgolj moralno. Da bodo vsi ''ozdravljeni'' hipertoniki in srčni dekompenziranci čez dva meseca ponovno isto. Morda jim bo v njihovi boleznini v vzpodbudo, da je sirote nekdo opazil.

To zgodba o starcih. Tu je to 35+!

Povsem druga je zgodba o otrocih. Mi je vceraj neka teta med pregledom razlagala, da so ji prvi trije otroci umrli, drugi pa so se živi (vsi majhni). Se ji ni to zdelo nič posebnega.

Dobi naša pediatrična sekcija na dan serijo otrok z nebeško povišano temperaturo. Jim deli antibiotike, jih ohlaja. Mislim, da smo že kakšnega rešili!

So nam po koncu ″ordinacije″, že v trdi temi, prinesli nekega otročeta, ki je kuril 41 in smo ga kopal, ohladil in nafilal z antibiotikom. Smo ga dejansko ohladil (na ustrezno temperaturo!). Če smo ga rešil, smo že z njim dosegli cilj naše ekspedicije.

Tko je tle dol pr nas, k res stojimo na glavi!

Ciril

Ponedeljek, 3. september

V daljavi se začne oglašati mujezin, bobnenje iz ameriške polnilne postaje postaja vse tišje, v sosednji sobi punce že 15 minut iščejo budilko, ki sva jo z markotom nastavila na skrito mesto. Jera besni in obljublja vojno. Marko na sosednji postelji v sanjah kliče mojco. Ura je 5 zjutraj, ponedeljek, in naš novi delovni dan.

Le nekaj ur kasneje, severno pod hribom Kasungu, po peščeni cesti, mimo bananovcev, papajinih dreves, zapora in številnih vasic, kot sardine stlačeni na odprtem pick upu, drvimo k nebeškim vratom. Danes je na vrsti sv. Peter in njegovi bolani in manj bolani župljani.

Kot vedno nas pričaka velika pisana in raznolika množica. Mojo vrsto tvorijo ranjenci in opečeni, vseh spolov in starosti, nekaj starih obrazov. Vsak ponedeljek, teden za tednom. Možak z obsežno opeklino po palcu desne noge pride na ponovno previtje rane. Kavboji iz lokalne bolnišnice v Kasungu se za amputacijo niso odločili, nadaljna oskrba rane je v njegovih in mojih rokah. Izrabil sem že skoraj vse zmožnosti naših protibakterijskih in bolečinskih zdravil, mu s skalpelom temeljito šaril po rani ... Počasi palec postaja spet podoben drugemu palcu. Dekle, ki sem ji zaradi kroničnega vnetja odstranil kost mazinca leve noge že lahko hodi, rana se s pomočjo vsegamogočega celi, roj muh jo je nehal nadlegovati. Morda jo sedaj začnejo nadlegovati snubci. Tropski ulkusi, vreznine, gnojne rane ... tako nekako preko 30 ljudi. Dan švigne mimo.

Nekoliko bolj severno, vzdolž cerkvene ladje, kjer delujemo, imata pediatrično ambulanto urh in kristina. V vsakem hipu imata v naročjih vsak svojega dojencla, mu vneto merita temperaturo, tipata trebuh, preverjata hidriranost ... na tleh jima leži kakšen junak, ki bi gotovo čez kakšne pol ure umrl (tako pravita urh in kristina), merita mu frekvenco utripov in dihanja, mu v zadnjico in žile brizgata raznorazne protivročinske, protimalarične in protibakterijske kemikalije ...

V samem kotu, prečno čez ladjo, v kotičku iz ločja, kraljujeta ginekološko nastrojeni jera in mojca. Pravi strokovnjakinji za spolno prenosljive in neprenosljive boleznine. Že na daleč ločita glivično, bakterijsko ali virusno okužbo, s pomočjo kljuna se diagnozi približata na bakterijo natančno. Bežno ujamem pogovor, ko naročata bolnici, naj naslednjič pripelje še svojega moža. Ona prikima in naivno doda, da bo skušala prepričati še moževo ljubico ... welcome to africa.


Topel stisk roke, poslušanje pljuč s pulmološko natančnostjo, svetovanje o hrbteničnih teževah iz lastnih izkušenj... Zato starejše gospe najraje ujamejo prost sedež v cirilovem koščku sv. petra.

Ostanejo še starejši moški. Te s svojo resnostjo, morda tudi frizuro, ki ga dela najmodrejšega in smislom za lokalni jezik, privlači marko. Prodoren glas, ki z zanosom svetuje gospodu s povišanim tlakom o škodljivosti soli o nujnostih redne telesne vadbe in pomenu odpovedi razvadam vseh vrst, se širi v vse kote in luknje cerkve.

Na sredini, v samem centru ladje, naročila iz vseh smeri neba sprejemata jon in andreja. Jon že pravi mojster medicinske terminologije, glavnih in stranskih učinkov zdravil in količin potrebnih za terapijo. Andreja nepogrešljiva pri zbadanju otroških riti, asistiranju v moji ambulanti, vstavljanju raznoraznih kanalov in kanil, triažiranju pacientov ...

Vse to in še mnogo več se zgodi, sonce že krepko za horizontom, ko pripeljejo še zadnjega pacienta, 40ih stopinj celzija, enega leta, v res slabem stanju ... Ob soju petrolejke se ga vešče lotijo kristina in urh, jera in andreja. S širokim naborom zdravil, ciril ga potopi v čeber hladne vode ... Čez pol ure otrok cveti kot roža.

Na poti domov nas spremljajo roji komarjev, ognjišča ob cestah, goreča savana, nad nami mlečna cesta.

Torek, 4. september

Najbolj naporen dan našega tedna. Konzervirani v našem pick upu, čez polja tobaka, savano, vasi iz blata, na zahod, proti zambijski meji. 45 kilometrov do sv. Ignacija. Cesta spominja na bob stezo, peščene sipine se zaletavajo ob avto in ga mečejo sem ter tja. Prava muka za voznika. Sonce na srečo ne pripeka, jutra so še hladna, kot se za zimo spodobi. Savana počasi dobiva barve. Mimo avta švigajo domačini na kolesih, ženske na glavah nosijo vodo in raznorazne gospodinjske dobrine, otroci se bosi podijo po prašnih brezpotjih in nam vrvežavo mahajo in vpijejo ’azungu (beli človek). Po savani se podijo kure, ptiči, večkrat cesto prečkajo črni prašiči s pobalinsko irukezo.

Pred manjšo opečnato zgradbo nas, kot vsak teden, čaka črna nepregledna množica ljudi. Hitimo kot le moremo, do konca dneva pregledamo okrog 300 ljudi.

Nekaj fantov jero čaka, kot prevajalec „mojstrsko” prevede, na bilharzia appointmen. Ko ji uspejo dokazati, da imajo v urinu kri (če je jera zraven tudi pri odvzemu urina, ne vem), jim razdeli prazikvantel in ribiči (parazita dobijo med kopanjem ali ribarjenjem v bližnjih močvirjih) so do nadaljnega ozdravljeni, urin pa spet rumen in prosojen.

Markota že čakajo srebrnolasi moški pacienti, s svojim sto in enim problemom, za cirila se spet pulijo ... urh in kristina rešujeta otroke, mojca ima v rokah spet ... in jaz skalpel, jon je šef za zdravila, andrejo pa sovražijo vsi dojencli, ki jih je cepila ta dan.

Kosilo je v teh krajih nsima (polenta iz bele moke), ndivo (zelenjava, podobna špinači in grenkastega priokusa), pa za fine goste, kot smo mi, riž in steklenica kokakole. Od postojanke do postojanke se razlikuje le po izkušenosti kuharice, torej zmletosti koruze, slanosti, vonju in temperaturi kokakole.

Nazaj se spet vozimo s komarji in prahom, nad nami vzporedno celo pot kraljuje mlečna cesta in konstelacije južnega neba. Stanko nam je prejšnji teden omenil, da ga je sicer neverodostojni vaški informator obvestil, da bi bilo bolje, če se domov vozimo še za dnem. Po vaških gostilnah se namreč govori, da vsi vedo, kdaj hodimo domov in da je verjetnost roparske zasede velika. Morda se bo torej kakšen od prihodnjih blogovskih zapisov bral kot kriminalka.

Ostanek večera preživimo ob knjigah. Mojca pili svoje znanje klamidijskih okužb, urh bere kristini iz njunega A5 zvezka „Za dušo”, ciril peče pomfrit, jera že vse zna in zato lahko na računalnik igra pasjanso, jon raziskuje genocid v ruandi, jaz, fasciniran od žalostnih kurb mojega življenja, požiram markezovo ljubezen v času kolere. marko spoznava ratzingerjevega jezusa iz nazareta, andreja na staničevini preko interneta konunicira z domačimi (vsaj tako reče nam).

Sreda, 5. september


Dan za spanje, in lahkotno popoldansko ambulanto. Le kakšnih 70 bolnikov, vsi hiv/aids +, člani župnijske skupine za samopomoč. Lajšanje raznoraznih stranskih učinkov antiretrovirusne terapije, nižanje krvnega tlaka, zdravljenje oportunističnih okužb ... Po ambulanti se sprehodimo po lokalni tržnici, še zadni hip ujamemo čevljarja, ki je jonu popravil sandale, ki mu jih je ponoči zgrizel naš pes čuvaj, badi.

Gotovo se bo danes zgodilo še marsikaj, čez nekaj časa bomo pojedli odlično večerjo, (piščanca in krompir), ki jo je spekel ciril, iz nekaj deset metrov oddaljenega lokala, ameriške polnilne postaje bo hreščalo in bobnelo celo noč, še malo, pa bo muezin pozval k večerni molitvi.

Braš (za tiste, ki blog berete le občasno, blaž)

27. 8. Ponedeljek

Po lezernem vikendu se je medicinska ekipa zopet odpravila novim izzivom naproti. Kot vsak ponedeljek v bush, v faro sv. Petra, kjer je zopet cakala mnozica ljudi, zeljnih zdravil ali pa le tople besede. Sam sem se tokrat odlocil, da ostanem doma in sem tako dan prezivel na Stankovi haciendi. Tokrat se je ekipa s terena vrnila malo prej, saj se je vsem razen meni in Andrejki hitelo dokoncevati Presernovo nalogo, ki so jo morali oddati do petka. Ostanek dneva je tako meni minil v opazovanju nasih pri smukanju okoli racunalnika in razpravljanju o idejah za nalogo. Vecer smo kot ponavadi sklenili v Stankovi jedilnici s skupno vecerjo (in obicajnim menijem), ki so jo vestno pripravile punce. Po vecerji se je vecini mudilo delali naprej, drugi smo pa enostavno obsedeli pred Stankovo televizijo ali pred racunalnikom in pregledovali posto.

28. 8. Torek

Tokrat sem se ekipi z izkusnjami prejsnjega tedna pridruzil tudi sam. No, ekipa je bila zaradi raziskovanja malce okrnjena. Tako smo se jaz, Marko, Blaz, Mojca in Andrejka po zasilnem zajtrku odpravili na delo, ob torkih v krepko uro oddaljeno zupnijo sv. Ignacija. Voznjo nissanovega pickupa so tokrat zaupali meni. Zadeva ni otrocje lahka, saj vec kot polovica poti do omenjene fare poteka po zasilnih makadamih, polnih nepricakovanih lukenj(cez sicer dokaj idilicno afrisko pustinjo). Ker se ponavadi vsaj dva cloveka in oprema vozijo v trdem kesonu, je treba zelo paziti pred prevec poskocno voznjo. Avto kaj hitro lahko obstane tudi v cestnih sipinah drobnega peska. Za prvo daljso voznjo sem se na sreco kar solidno obnesel (tistih par poskokov cez luknje je treba pac vzeti v zakup). Za razliko od ostalih vozenj pa se nam je tokrat pripetil zanimiv dogodek. Ob voznji cez makadamska brezpotja sem namrec povozil Zeleno mambo, sicer zelo strupno kaco zivo zelene barve. Zelena mamba je v Malaviju sicer prisotna s kar veliko populacijo. Ko sem mislil zapeljati vzratno in slikati kaco, sem ugotovil, da se je ranjena odplazila naprej v grmicevje. Iskati ranjeno mambo bi bilo seveda vse prej kot varno pocetje. Ko smo prispeli, je zopet cakala mnozica ljudi. Moje prispevek je bil, kot sem se navadil, tudi tokrat deljenje zdravil po narocilu medicincev, ki so vestno zdravili ljudi in prisluhnili njihovim problemom (vcasih priskocim na pomoc tudi Blazu pri kirurskih rutinah). Na sreco je bila tu se Andrejka, ki je z merjenjem temperature poslala v obravnavo vrocicne otroke, ki bi sicer zlahka ostali neopazeni med kopico zdravih vrstnikov.

Po vecurnem delu smo pocasi pospravili in zlozili opremo v avto. Naredili smo se nekaj posnetkov nad poziranjem navdusenih otrok in se odpravili domov. Nazaj smo peljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas enega nasih prevajalcev. Mozak, ki je sicer ucitelj, nam je med drugim povedal, da je toliko okuzbe s hivom med tudi zaradi navade Malavijcev, da primernost zenske za zakon presojajo skoraj izkljucno skozi spolno interakcijo. Tako da sprobajo tudi do 10 ali vec zensk, da najdejo koncno pravo. Sicer pa je povedal se, da ima okoli 30 odstotkov moskih kar po dve ali celo tri zene (ce so jih le zmozni prezivljati). Domov smo prisli kar utrujeni. Tako smo zopet imeli skupno vecerjo, po kateri smo si izmenjali izkusnje preteklega dne. Urh, Ciril, Jera, Kristina so dan preziveli na misijonu, zaposleni pred racunalnikom, s pisanjem naloge.

29. 8. Sreda

V sredah je za obravnavo na vrsti domaca fara sv. Jozefa. Tako se je okrnjena ekipa po zajtrku odpravila na delo. Sprva sem nameraval ostati doma, vendar sem le vzkocil zadnji trenutek na z zdravili in opremo nalozen keson pick upa. Ko smo prisli do zupnije, je Stanko prisel presenecen naproti. Zmenili smo se namrec, da bomo vsako drugo sredo delali v neki novi vasi. Res smo se sicer o tej moznosti pogovarjali, vendar je to Stanko vzel zares in nemudoma organiziral novo destinacijo. Malo preseneceni smo se vsedli v avto in odpeljali do priblizno 30 minut oddaljene vasice, ki lezi na sreco pri glavni in zato edini asfaltirani cesti v drzavi (vodi do glavnega mesta). Tam so nas pricakale trume zdravja zeljnih ljudi, povecinoma mlajsih zensk z dojenckom na rami. Za razliko od ostalih vasi smo tu delali v malo boljsi hiski, sicer se vedno brez elektrike. Ker je tokrat ostal doma zaradi seminarske tudi Blaz, sta imela Marko in Mojca res polne roke dela. Tudi midva z Andrejko sva se mogla nekoliko bolj podvizati, da sva zadovoljila narocilu zdravil. Ko je padla tema smo utrujeni, vendar zadovoljni pospravili stvari in odsli proti domu. Domacini so nam v zahvalo dali celo zivo kuro (na koncu smo jo pustili nasi prevajalki). Nazaj smo se odpravili v temi. Nocna voznja zahteva v Malaviju kar nekaj koncentracije. Ceste so namrec vecinoma slabe in pogosto te preseneti sredi asfalta luknja, ki se ji je dobro pri 70 km/h nekako izogniti (ce recimo hoces ohraniti zaupnico za voznjo). Tudi ljudje se ob cesti kar prosto sprehajajo, tako da je treba voziti bolj po sredini ceste. Domov smo prisli kot ponavadi utrujeni. Nase znanstvenike smo zalotili sedece pred racunalniki in pisoce se zadnje strani naloge. Po vecerji in listanju raznih knjig smo se pocasi odpravili spati.

30. 8. Cetrtek

V cetrtek me je ze na vse zgodaj zbudil hrup. Bili so Stankotovi delavci, ki so z napol skrhano zago rezali les. Stanko ima namrec na misijonu zaposlenih 60 ljudi, ki gradijo popravljajo, zalivajo...vse sicer z afriskim tempom. Tako delajo eno uro, potem se pa za dve uri kar nekam izgubijo ali pa posedajo. Po daljsi pavzi zopet pridejo malo delati in se vec pocivati. Ni kaj, v Afriki je cas drugotnega pomena. Dan doloca pozicija sonca in nic drugega. Tako smo vsi vstali malo bolj zgodaj. V cetrtkih je na vrsti sv. Pavel. Takoj ko smo prispeli je bilo jasno, da bo treba zaradi mase ljudi, ki je cakala narediti selekcijo. Bili smo namrec v tretjinski zasedbi. Tako je Marko vzel termometer in dal prednost vrocicnim otrokom. Tudi tistim, ki so bolj kot po zdravje prisli malo na pogovor, je dal jasno vedeti, da bodo na vrsti drugic. Tako smo malo razrecili mnozico in jo naredili primerno stevilcno okrnjeni ekipi. Zopet ni manjkalo dela. Malarija, HIV, razne glivicne in bakterijske okuzbe so tudi tokrat pridno redcile stevilo nasih zdravil. Zopet so bili nasa prioriteta otroci, ki jih, kot drugod, tudi tu ni manjkalo. Prav posreceni so s svojo prijaznostjo in veseljem. Da so povecini bosi umazani in se kaj, jih prav nic ne moti. Okoli 17ih smo pregledali se zadnje paciente in se odpravili domov. Ker so petki prosti, smo se po napornem tednu kar odahnili. Pred nami je bil namrec dolgi vikend. Ob povratku domov smo zopet nase raziskovalce zalotili pred racunalnikom. Naloga je bila sicer ze napisana, vendar je do koncne forme manjkalo se kar precej dela. Ker je zacelo hrane zmanjkovati, sva se s Cirilom (oce) odpravila v trgovino. Ob prihodu v Malavi sem bil sicer presenecen, da so cene v malo bolj zalozenih trgovinah enake kot v Sloveniji, kljub temu, da so ljudje seveda bistveno bolj revni. So pa cene izdelkov na trznici (sadje, zelenjava, ribe, ...) primerne njihovim dohodkom. Poceni cigarete tako stanejo preracunano 30 evrocentov (kadi sicer presenetljivo malo ljudi). Po nakupih in vecerji sem sam vecer nadaljeval z branjem knjige, ostali pa so bili zaposleni z ze tolikokrat omenjeno nalogo. Pisali so vso noc, jaz pa sem se utrujen odpravil spat (in vesel, da mi ni bilo treba sodelovati).

30, 31. 8, 1. sept. Vikend

Pa smo ga le docakali. Petek, sobota in nedelja so namrec dnevi, ko si po razmeroma napornem tednu lahko vzamemo nekaj vec casa zase, in recimo za svoje turisticne ambicije. Ko sem se zbudil v petek in sel v kuhinjo zajtrkovati, sem ugotovil, da so nasi raziskovalci ze celo noc pokonci in dodelujejo se zadnje podrobnosti pri nalogi, ki mora biti odana cez dve uri. Ko so koncno sklenili, da je naloga nared, so jo Stankotovega racunalnika ponosni in utrujeni poslali v Ljubljano. Kar odahnili so si po vecdnevnem vztrajnem pisarjenju in premisljevanju. Tako se je vikend zacel za vse. Neprespani in utrujeni so popadali v postelje in petkovo popoldne preziveli spece. Zvecer smo si privoscili malo obilnejso vecerjo ter naredili refleksijo tedna. Nekako smo sklenili, da bi bilo v soboto dobro iti na izlet. Tako smo odpeljali s Stankovim pick upom do bljiznjega narodnega parka (Kasungu national park). Po uro in pol dolgi voznji po makadamu, mimo skromnih vasic s hisami iz blata in slamnatimi strehami, ter kopicami otrok, ki so pritekli iz hisk in nam veselo mahali, smo prispeli do vztopne tocke.

V parku je sicer cela kopica zivali, od slonov do antilop, ki so se tokrat pridno skrivale in tako nasim ocem vecinoma ostale nevidne. Nazaj grede je 100 metrov pred nami cesto preckala slonja druzina. V parkovem jezeru smo med drugim opazili povodne konje, ter zraven jezera neke srnam podobne stirinozce. Eksoticnih ptic je bilo v izobilju. Teh zivali smo sicer bolj navajeni iz dokumentarcev. Po pijaci v lokalnem baru, smo se utrujeni in novih vtisov polni, vrnili na stanicevino, kjer smo imeli slovensko maso (velja za nedeljsko). Po masi smo povecerjali. Vecer se je za nekatere (po Stankovi zelji) nadaljeval s partijo taroka, medtem ko smo jaz, Jera, Kristina, Urh in Andrejka pogledali film. Ciril se je zaposlil s pisanjem ljubezenskega pisma materi. Po taroku in filmu smo, v pricakovanju zanimive nedelje pod vrocim afriskim soncem, utrujeni popadali v udobje postelj.

Jon