Sobota 11.8, nedelja 12.8.
Zasluzeni vikend! Po izredno intenzivnem tednu, ko so se nase vsakodnevne ambulante po pravilu zavlekle v trdo noc, se je zelo prilegel brezdelni vikend. Sobotni dopoldan smo prespali in presedeli na kavcih, v prijetni dnevni sobi, ob kavi in citanju leposlovja in studijske literature, vecinoma iz podrocja tropske medicine. Po kosilu smo se, ne brez muk in skusnjav lenobe, skidali iz prijetnega, ampak tudi krvavo prisluzenega, lenarjenja, na bliznji hrib, ki se imenuje Kasungu mountain. Hrib je, za primerjavo, nekoliko visji od Smarne gore, pod njim pa se bohoti Stanicevina, kot vcasih nekoliko bolj ljubkovalno imenujemo gostoljubje misijona, ki ga vodi p. Stanko (mimogrede: stanicevina je sicer v medicinskem zargonu nek material...). Iz vrha hriba se je siril fenomenalen razgled na celo naso tukajsnjo zupnijo (za slovenske standarde bi jo po velikosti morda lazje primerjali kar s skofijo. Morda bi se dalo celo na splosno recti, da so tukaj raznorazne stvari vecje kot pri nas, vprasajte Jero...). Pobocja hriba pa smo ocenili tudi kot pravi raj za kace, ceprav nismo videli nobene (Jera, ki ima fobijo pred kacami, je rekla samo hvala Bogu, da je ostala doma, ker bi se ji sicer zmesalo od groze). Ostali pa smo se strinjali, da moramo izlet se ponoviti.
Nedelja je Gospodov dan. V Sloveniji je to morda scasoma za vecino postala zgolj floskula, v Afriki pa ob nedeljah mnozice ljudi k masi derejo tudi iz bolj oddaljenih vasi, od koder hodijo tudi po vec kot 1 uro. Na tipicno nedeljo se v nasi tukajsnji zupniji pri treh masah zvrsti okrog 3000 ljudi v Kasungu, k cemur moramo pristeti se, vsaj meni, neznano mnozico po podruznicnih cerkvah. Mase so po pravilu priblizno dvakrat daljse kot v Sloveniji, se pravi, da trajajo okrog dve uri, ob vecjih praznikih tudi po stiri ure, (za poznavalce: nove mase celo do sest ur). Petje je lepo in zelo doziveto (rahlo ga morda kvari le spremljava na hresceci klaviaturi, ki pa se njim zdi prepogoj za dobro izvedbo), bobni in ples so odlicni. Zelo zanimiv del mase je darovanje, ko zupljani priplesejo na oltar z gajbo koka kole na glavi, s kuro ali dvema v narocju, z zelenjavo, jajci, moko, videli smo tudi ze kozlicka, ki je cez kak dan postal osnova za kvaliteten golaz. Malo se nam vlece le pridiga in oznanila, ker je vse v nam nerazumljivemn lokalnem jeziku Ceva, ki sicer zveni precej blagozvocno. Rekla bi celo da p. Stanko, ko govori Cevo, zvisa glas za kako terco, ter zacne skorajdane peti.
To nedeljo je bila masa na podruznici Sv. Petra (15 km od misijona), kamor smo ga pospremili, ker naj bi v tem kraju naslednji dan priceli z naso ambulanto, pri cemer smo maso izkoristili za malo reklame in samopromocije. Po dveurni masi smo bili povabljeni na kosilo k vaskemu katehistu, ki v takih malo bolj oddaljenih podruznicah, silom prilike, nadomesca vaskega zupnika. Po kosilu je imel nas (Se)stanko seveda sestanek, mi pa smo se druzabili z otroci na vasi. Za nase razmere si je stvar zelo tezko predstaljati, ampak v Afriki se v trenutku okrog nabere lahko tudi vec kot sto otrok, ki v belega cloveka (klicejo ga azungu) zro z velikimi belimi ocmi na se vec crne podlage. Kavcicek, kot ljubkovalno klicemo Marka, sicer (samooklicanega) naj clana nase odprave, jih je ocaral s fotografiranjem, otroci so kar tekmovali, kdo bo na sliki. Otrok je nasploh v Afriki ogromno, izjemna rodnost se namrec kaze na vsakem koraku, poleg tega pa otroci, vsaj na vasi, veliko casa prezivijo na prostem, v druzbi mnozice vrstnikov. Zamurcki so zelo lustni, zvedavi, pogosto tudi zelo umazani. Malo vecji otroci dostikrat nosijo na hrbtu svojo sestrico ali bratca (kaksen med njimi pa ima najbrz kar ze svojega). Nasploh so afriski dojencki in tudi vecji otroci zelo veliko noseni, medtem ko se njihovi evropski vrstniki prevazajo v modnih vozickih. Skoraj vsaka mlajsa zenska ima na hrbtu otoka, ce ze ni noseca. Imajo tudi zanimivo, oziroma bolje receno nenavadno, navado, da nosnja otroka na hrbtu pomeni, da si zenska ne zeli zanositi (pri kaksni, ki se ji zdi, da ima ze dovolj otrok, ali pa pri kateri drugi, ki ji morda ni vec do spolnosti, otrok vcasih binglja z nogami ze skoraj do tal...). Mozje pa lahko gredo, da zaradi tega nebi bili prevec prikrajsani, v tem casu z zeninim privoljenjem (?) vasovat drugam. To pa za nase pojme o javni morali ni zgolj precej vprasljiva navada, ampak najbrz tudi eden poglavitnih vzrokov, za 30 % prekuzenost populacije z zananim virusom afriskih vasovalcev, ki slisi tudi na zloglasno ime HIV (ne vem sicer zaradi cesa so nasi vasovalci na robu izmrtja, ampak zdi se mi, da pri nas razlog ni HIV. Morda je razlog klamidija?).
Zvecer smo imeli uspeli zur. Ob polnoci je Blaz privlekel kirurske skarje in zacel strici Mojco in pokazal kar nekaj talenta. Kljub maliganom (ali prav zaradi njih) se mu roka ni zatresla.
Ponedeljek 13.8.
Po kratki noci smo se, se malo matasti, z naso St. Joseph Mobile clinic (kot se uradno imenujemo) odfurali v ambulanto Sv. Petra (15 km od misijona). Tako imenitno ime nam je dal nas nadzorni zdravnicek (v resnici je ofiser, ampak z dolgoletnimi izkusnjami) Marko (ne Kavcicek), ki nas vecino dni spremlja po vaseh. Marka nam je navlekel p.Stanko, predvsem zato, ker, vsaj formalno, tukaj nebi smeli delovati povsem na lastno pest, ter tudi zato, ker ima p. Stanko vizijo, da bi z njim vzpostavil dolgorocno sodelovanje pri zdravstveni oskrbi ljudi iz oddaljenih vasi. Dr. Mark ima sicer svojo privatno kliniko (v resnici je stvar, vsaj na videz, bolj podobna podrtiji) na glavni ulici v Kasungu. Kot zanimivost lahko navrzem, da je nas formalni sef dr. Mark, tudi zdravnik od druzine Kamuzuja Bande, bivsega diktatorja, sicer umrlega pred 10 leti po 30 letih vladavine, med katero naj bi za vedno izginila neznana mnozica njegovih oporecnikov (sumimo, da bi kakega od njih utegnil skrivati nas formalni sef dr. Mark....).
Pred ambulanto v Sv. Petru, kamor smo prisli po dobre pol ure skrajno neudobne in vetrovne voznje v pritljazniku pick upa, se je gnetla nepregledna mnozica bolnickov, konzervativna ocena je bila 140 glav. V hipu nam je bilo jasno, da se nam bo delo zopet zavleklo do noci (malo nas resuje to, da v teh krajih ni elektrike, noc zato pomeni udoben izgovor za zakljucek ambulante). Vsak od nas je imel svojega prevajalca, ki jih v vsaki od vasi posebej poiscemo izmed cakajoce mnozice, nekatere pa izmed dejavnih clanov lokalne skupnosti. Pogosto moramo prag sprejemljivega znanja anglescine spustiti nesramno nizko, kar ima za posledico ne samo mnogo komicnih zapletov, ampak tudi precej vecjo porabo delovne energije za nesrecneza, ki nabase taega prevajalca, da raje ne govorim o podoptimalnem izidu za bolnega. Moj prevajalec je ta dan zelo pametno in smiselno prevajal, medtem ko je npr. Jera imela vec dela z butastim (kot mu pravimo v nasem zargonu) prevajalcem kot pa z bolniki. Taksno prevajanje zgleda tako, da butast prevajalec zacne z nekimi bebavimi, pogosto hkrati precej smesnimi floskulami, kot recimo: when pneumonia comes in, ali pa child suffers from cough as well as pneumonia, ko na prvi pogled nadaljevanje pregleda ze skoraj niti ni vec potrebno, saj ze kar takoj zves vse kar hoces...Prevajalcu se s tem primer namrec zdi ze resen, nadaljni trud in izguba besed pa postaneta v hipu nesmiselna. Ce butast prevajalec ne razume vprasanja, se pogosto zgodi, da potem ko ga nekaj ze tretjic vprasas, rece le se OK, sure, sure, tako, da se iz obupa niti ne trudis vec sprasevati in pogosto niti ne uspes vec dobiti vsaj za silo pametne anamneze. Takrat te resi intuicija, ne dam pa roke v ogenj, da resi tudi bolnika... Vsaka cast pa seveda neredkim izjemam med prevajalci, od kaksnega bi se lahko celo kdo od nas ucil anglescine. Delo s taki je hitro in prijetno, vrsta se ti krajsa enkrat hitreje kot kolegu za sosednjo mizo, ki prevaja z butcem. Res pa je, da ljudje iz sosednje vrste hitro prestopijo v hitrejso...
Vecina bolnikov ima klasicne boleznine (kot jim v nasem zargonu pravimo), med njimi prednacijo gastritisi z vsemi mogocimi izpeljankami, revmatizmi, artritisi, bolecine v najrazlicnejsih delih telesa, prehladi, vnetja vseh delov secil, driske, vnetje uses, sinusov, zgornjih in spodnjih dihal. HIV pozitivni imajo pogosto tuberkulozo, raznorazne spolno prenosljive boleznine (HIV je nemalokrat znak radozivosti dolocene osebe...) ter raznorazne kozne bolezni, okuzbe in nevropatije. Trenutno se ni sezona za malarijo, od zajedalcov trenutno prednacijo gliste in crvi vseh vrst in oblik (fuj, cloveka ima, da bi se kar preventivno nabasal s tabletami, ki odpravljajo nadloge teh vrst...), garje, z usmi se niti ne ukvarjamo, morda sicer gosti lasje zanje niti niso idealno zavetje... Najbolj siroko uporabljano zdravilo v Afriki je antibiotik po imenu Co-trimoxasol, ki pozdravi res ogromno najrazlicnejsih okuzb, in je za namecek se zelo poceni. Najbrz resuje na milijone zivljenj, racune mu dolgorocno lahko prekriza le preteca nevarnost razsiritve sevov bakterij, ki so odporne na to zdravilo. Med nasimi bolniki, od katerih jih veliko zeli le pain killerse (najbolj priljubljen je paracetamol ali po domace Lekadol) ali vitamincke, se mi najbolj smilijo otroci, posebno tisti, ki so HIV pozitivni (kakor se to za nase razmere slisi grozno, pa je tukaj na zalost zelo vsakdanje).
Ta dan sem med drugimi zdravila mamo in njenega triletnega sinkota, oba HIV pozitivna, na ARV terapiji. Malcek, ki najbrz ne bo docakal petega leta starosti, je imel moraste sanje, zaradi katerih pogosto krici. To je eden od moznih stranskih ucinkov ARV terapije. Zanimiva je bila tudi starejsa mamca, ki je prisla po nasvet, kako naj ukroti mentalno prizadeto 28-letno hcerko, ki je pogosto tudi zelo nasilna do domacih. Obljubila sem ji, da ji naslednji teden prinesemo ustrezno pomirilo, ki je tokrat ostalo doma. Blaz in Andrejka sta odlicno oskrbela pet letnega fantka, ki je imel hude opekline po riti in po zadjem delu stegen. Opecenega otroka je nasel sosed, medtem ko se mrtvopijana starsa nista zmenila za otroka. Zanimiv je bil tudi primer dekleta s kronicnim osteomielitisom na stopalu, pri kateri se je odmrli del okuzene kosti izlocil ven skozi kozo ob palcu na nogi in je strlel ven kot kaka trska. Blaz ji je odstranil ta delcek kosti ter scistil zagnojeno okolico in noga je bila skoraj kot nova (no ja...). Jera in Mojca prevzameta vecino ginekoloskih bolnikov, v zadnjih dneh pa sta se zaceli navdusevati se nad moskimi ekvivalenti (pri cemer ne zmoreta skriti presenecenja, ki pogosto meji na navdusenje in nejevero. Pravita, da ne verjameta vec, da gre pri Mateju in Kavcicku sploh za isto stvar...). Spekulum je pri ginekoloskih pregledih zelo uporaben, punci sta ze pravi ginekologinji (za moske bolnike pa bi rekla, da sta bolj opazovalki in navdusenki). Urh je danes med drugimi bolniki pregledoval tudi 12-letno puncko, ki bi ji na prvi pogled dal kvecjemu kakih sedem let, poleg tega pa je imela se ocitne znake podhranjenosti (napihnjen trebuh, otekline nog in obraza, picli lasje, anemija....). Nad njeno nadlogo se je sicer malo na slepo (ker pac nimamo na voljo vse potrebne diagnostike) spravil z vsemi moznimi kalibri, ki so mu padli na pamet (boj proti raznoraznim zajedalskim in drugim moznim nadlogam), za namecek pa jo je takoj napotil v kliniko za podhranjene otroke, katero smo sicer obiskali pred tednom ali dvema in se domenili, da jim lahko posljemo kakega odjemalca.
Torek 14.8.
Torek je praviloma najbolj naporen dan. Ambulanta v vasi Kasiva, s farno cerkvijo Sv. Ignacija, je oddaljena le kakih 40 km, kar pa po malavijskih standardih pomeni 1,5-urno voznjo na pickupu po skrajno nemogoci cesti. Fantje so zrebali, kdo bo voznik, smolo je imel Braz (tako ga klicejo zamurci, ki mesajo l in r). Sofiral sicer ni slabo (no, vsaj za prvic na daljso relacijo...), kljub temu pa smo na sredi poti obticali v pesku. Fantje so nekoliko izkopali kolesa avta in zaceli porivati, Mojca pa je sedla za volan. Ce nebi na kraj nesrece prisli se vaski frajerji, ki so bili vec kot ocitno vesci porivanja (zato morda ne cudi, da je bila med njimi, po moji konzervativni oceni, kaka tretjina tudi HIV pozitivna), nam morda nebi uspelo nadaljevati poti. Pred ambulanto ob cerkvi Sv. Ignacija nas je ob prihodu skoraj zadela vsaj malo blazja kap. Zagledali smo namrec nepregledno kolona kakih 200 bolnickov, ki nam je zastrla skoraj celotno vidno polje. Ob 400 oceh, ki so bile vprte v nas, je bilo treba razmisljati zelo hitro. Andrejka in Mojca sta naredili triazo, pri kateri je bilo odlocilno dejstvo ali ima cakajoci povisano telesno temperaturo in ce izgleda prizadet. Ocitno bolane sta poslali naprej, ostalim pa sta razdelili listke.
Kot drugega bolnika sva z Urhom sva v roke dobila zelo prizadetega stiri mesecnega fantka, z jokajoco mamo, ki je mislila (ne brez dobrega razloga, verjetno sicer bolj intuitivno), da ji bo sinko v kratkem umrl. Prva najina misel je bila, dojencek mora nujno v bolnico, sicer ne bo vec zivel prav dolgo. Najbljizja bolnica je od nase ambulante oddaljena 1,5 ure voznje najslabse vrste, po izkusnjah z malavijskimi bolnicami, pa tudi nisva bila kaj dosti prepricana, da bi ga odhod v bolnico res resil tudi ce bi bil pravocasen. Odlocila sva se, da bi ze sam prevoz za fantka predstavljal precej veliko tveganje in da moramo vse potrebno storiti ze kar v nasi ambulanti. Dojencek je bil na videz prizadet, zaspan, dihal je s frekvenco 100/minuto (normalno je pod 50/minuto), prsni kos se mu je ugrezal, kar pomeni, da je bil v hudi dihalni stiski, frekvenca srca je bila 180/minuto (normalno pod 100/minuto), temperaturo je imel 40 st. C. Nad pljuci je bilo slisno poostreno bronhialno dihanje, bruhal je in imel drisko. Postavila sva diferencialno diagnozo, najverjetnejsa se nama je zdela zelo huda pljucnica, lahko tudi malarija (za silo sva izkljucila malarijo z merenjem cukra, ki je bil normalen, ker zal nismo imeli na voljo mikroskopske kontrole krvi). Z antibioticno terapijo sva poskusila pokriti cimbolj sirok bakterijski spekter. Andrejka je dojencku v ritko spiknila Gentamicin in Penicilin. Popil je tudi sirup z Metronidazolom in Co-trimoksazolom ter Paracetamolom, vendar je precej popitega izbruhal. Dojencka smo skupaj z mamo posedli v naso ambulanto, da smo ga imeli pod nadzorom. Po sestih urah je imel dobiti se eno injekcijo Penicilina. V primerjvi z zacetkom je takrat ze kar vzcvetel, prav tako pa njegova mama, ki je zjutraj mislila, da bo sinko umrl. Za nadaljevanje terapije doma sva mami dala Sumamed sirup ter se nekaj drugih zdravil. Antibiotiki res delajo cudeze. Pljucnica pa je se vedno eden glavnih vzrokov smrti dojenckov. Tudi nas bolnicek bi cisto lahko umrl, ce ga ne bi Andrejka nasla prav na koncu 200 kilometrske kolone bolnikov, cakajocih pred naso ambulanto, in ga takoj poslala naprej, ali pa ce se mi tisti dan nebi prikazali v to vas. Kot smo izvedeli kasneje imajo ljudje v tako oddaljenih krajih navado, da tudi v primerih hudih bolezni zaradi oddaljenosti ne obiscejo bolnisnice, temvec zgolj cakajo doma in upajo na ugoden razplet bolezni. Kvecjemu jim pomaga vaski vrac, ki pa je pomojem v vecini primerov vreden le nekoliko vec kot placebo (se pravi vera moc nekega zdravila).
Bl(r)az je ob asistenci Andrejke oskrboval 17-letnika z obsirnimi opeklinami po desni strani prsnega kosa. Fant je sel najprej k vaskemu vracu, ki mu je opekline na debelo prekril s prstjo in nekimi lokalnimi zelmi. Andrejka in Braz sta eno uro zgolj cistila rano. Fanticek zaradi bolecine ni mogel zadrzati solz, ceprav je dobil lokalno ksilokain in v rit analgetik. Braz je naredil nekrektomijo (s skalpelom odstranil odmrlo kozo), nanesel na opekline antibioticno kremo Garamicin, Andrejka pa je opekline lepo povila. Fantic je dobil se sistemski antibiotik Eritromicin in analgetik Naklofen in bil narocen na kontrolo naslednji teden. Zanimiv primer je bil fantic, ki mu je v uho zlezla ogromna kobilica. Braz jo je neuspesno spiral z brizgo, tudi s provizoricno zanko mu je iz usesa uspelo dobiti le neka precej ogromna krila, fanticu je dal antibiotik in ga poslal v bolnico.
Kavcicek je sest mesecnemu dojencku, ki je v zadnjem mesecu dobil ogromno vodeno glavo, najbrz posledica encefalitisa, meningitisa, organiziral prevoz v bolnico (bognedaj, da bi mu sam saril po glavi....). Jedrt in Mojca sta imeli v spolni ambulanti dva prisrcna dogodka. Prvo gospo jima je poslal Urh, ces da ima bolecine vaginalno. Po temeljitem ginekoloskem pregledu, kjer punci nista nasli patologije, sta ugotovili, da ima bolnica gastritis (Urh sicer krivdo vali na butastega prevajalca, ki je tisti dan skrbel zanj). Drugi primer pa je bil moski, ki ga je v eksaminatorsko sobo poslal Kavcicek. Moski je zacel slaciti srajco, pa sta mu nasi ginekologinji rekli, da bo treba sleci hlace. Sramezljivo je slekel hlace, sledil je pregled in nobene patologije (le precej velik ud sta opisali dekleti, kar pa se jima nikakor ni zdela patologija...). Moski je imel bronhitis.
Zacuda veliko smo imeli bolnikov s shistosomozo (paraziti, ki pridejo v telo z onesnazeno vodo, po tem ko zlezejo v predel med palci na nogah, se bolniku naselijo v jetra, secila in prebavila). Zanimiva je bila dvoletna puncka, ki je bila cisto zlatenicna, s hepatomegalijo, splenomegalijo, napihnjenim trebusckom in s krvjo v urinu. Diferencialno diagnosticno smo razmisljali predvsem o shistosomoza ali malarija, zdravili smo jo s Praziquantelom in Quininom, v primeru, da ne bo izboljsanja pa ji preostane se bolnica, kar pa sicer ne pomeni nujno resitve. Neka 3-letna puncka je prisla vsa v edemih od nog do glave. Urinski test ni pokazal proteinurije, posumili smo na malabsorbcijo v crevesju in poskusili zdraviti cimvec moznih vzrokov (ob tem ko ves, da se jim v bolnici praviloma se nekoliko manj sanja o njih kot tebi, nekoliko oklevas z na prvi pogled se tako nujno napotitvijo tja. Skoraj anekdoticni postajajo primeri, ko v bolnici nekomu dolocijo in z vsemi kanoni zdravijo astmo pri ocitni bolezni srca, recimo angini pectoris ali pa celo bolezni zaklopk)....
Kljub temu, da smo na zacetku povedali, da delamo do 4h popoldne, so se ob 6h bolniki se vedno gnetli v in pred naso ambulanto (cedalje vec se jih je prerinilo kar v ambulanto, kar je poleg cedalje trse teme, ki se tukaj poleze ze do pol 7h, se dodatno otezevalo nase delo). Nekaj najbolj vztrajnih ali pa po nasi oceni bolnih, smo pregledali kar se s svetilko, potem pa smo sklenili, da se tako res ne da vec delati. Bili smo v hipoglikemiji, ker nismo ta dan razen zajtrka skoraj se nic jedli. Kosilu smo se zaradi izjemne mnozice ljudi, ki so cakali na naso obravnavo, kar odpovedali, kar ob nekoliko povisani dozi adrenalina v krvi ob delu, niti ni tako tezko. Po koncu dela nas je, ze brez nje vse izmucene, cakala se 1,5 urna voznja do doma. Pot nam je krajsal zgovorni in zelo brihtni ravnatelj sole v Kasivi, ki smo ga sprejeli medse na pritljaznik pick upa, ker je imel drugi dan neke opravke v Kasungu. Strah v kosti nam je pognala zgodba, kako so nekaj let nazaj prav na isti poti, po tem ko se je zmracilo, divji lovci oropali hrvaskega misijonarja. Grozili so mu s pistolo, po ravnateljevih besedah pa so mu ukradli only car. Okoli pol 9h zvecer smo koncno prisli domov. Cakala nas je vecerja s p. Stankom, potem pa smo izzeti popadali v postelje.
Sreda 15.8.
Danes je praznik Marijinega vnebovzetja, na katerega ima poleg precejsnjega dela Marij god tudi nasa Mojca. Lahko smo se nekoliko naspali, ker z ambulanto pri St.Josephu v Kasungu (le par minut od nasega doma) zacenjamo sele ob 12h, kar je skoraj nujno po nasih torkovih celodnevnih seansah.
Sredina ambulanta je najbolj umirjena in najkrajsa. Bolniki so skoraj vsi HIV pozitivni in imajo ambulanto v sklopu skupine, ki je organizirana za pomoc bolnikom, ki so HIV pozitivni. Srecujejo se ob sredah v cerkvi, imajo kateheze, skupaj molijo in se zdravijo. V glavnem imajo raznorazne okuzbe, ki so posledica slabe odpornosti znacilne za AIDS, nevropatije, glavobole kot stranski ucinek ARV terapije, nekaterim se zacenja Kaposhijev sarkom itd.
Prvo sredo (pred tremi tedni) sem prvic zdravila HIV pozitivno mlado mamico in njenega sest mesecnega sinkota Paula, ki ne samo, da je bil tudi HIV pozitiven, ampak tudi zelo dehidriran in podhranjen. Mama ni imela mleka in ne denarja za hrano. Kupili smo ji vreco sladkorja in 
razlozili, kako naj pripravi rehidracijsko raztopino. Za namecek smo mladi mamici dali se 500 kvac (okrog 2 EUR) za hrano za otroka. Naslednji teden sta zopet prisla, mali Paul je bil tokrat ze bolje hidriran. To sredo pa je prisla le stara mama (ocitno se je hcerka bala, ker ni peljala Paula v bolnico za podhranjene, kot smo ji narocili). Edina resitev se mi je zato zazdela, da Paula redno hranijo doma. Sla sem nabavit mleko v prahu in 2 kg otroske hrane in stari mami narocila naj pripelje Paula naslednji teden na kontrolo, vseskozi pa naj ga redno hranijo s hrano, ki smo mu jo poslali.
Kot se za praznik spodobi, smo imeli zvecer slovensko maso. Po masi smo praznovali Mojcin god. Naredili smo odlicno pico. Praznovanje se je nadaljevalo pozno v noc...
KRISTINA
