Sreda 22.8.

Z ambulanto za obolele zaradi HIV smo namesto ob 12h zaceli že dve uri poprej. Tokrat smo se v staro zupnijsko cerkvico (poleg nove cerkve stoji se ena in je skoraj tako idilično kot na Joštu) odpeljali v precej okrnjeni zasedbi, saj so nam Jon in mladoporočenca ušli v Lilongve po novo vizo. (Kot se je kasneje izkazalo je bil izlet tudi oz. predvsem v službi tekme za najčlana odprave.)

Blaž je na stetoskop skiciral krtačko (imenu se čudi vsaj pol škofije župljanov) in že v dopoldnevu zdravil nekaj hudo prehlajenih otročičev, ki so morali pretrpeti tudi po dve nemajhni injekciji na rito*. S tem je dostojno zapolnil Kristinino delovišče (*tudi v izrazoslovju - glej komentar na nas predprejšnji blog) in se hkrati igraje uvrstil v finale boja za najčlana.

Popoldne nam je nepreveč naporen delavnik poleg obvladljive vrste bolnikov krasil še duo “ukradu sm bicikl”, katerega solistov iz nam neznanih razlogov in kljub našemu vztrajnemu moledovanju mežnar ni hotel odvesti iz čakalnice.


Je pa obisk cerkvice v sredo kar se našega dela tiče dokaj specifičen, saj imajo neakutni bolniki s HIV ponavadi dodobra zabrisane še tako značilne znake nam poznanih boleznin. Ob pičli diagnostiki in nepovezanih bolnikovih težavah tako naše delo vsaj na trenutke bolje opisuje skovanka “cerebrating” – možganovanje, kot smo poslovenili del napisa na steni prezbiterija naše ambulante.


Večer je zaokrožil drugi finalist naše prestižne tekme: ob novemu nakupu zdravil (sedaj nam manjka le še operacijska miza) je bil izlet zakoncev v Lilongve že dokončno u-pra-vičen! Ostali kandidati z menoj in Krtačo na čelu smo priznali premoč in Urhu podelili doživljenjski naslov najčlana. Ta nas je po večerji počastil še s sladoledom. Sklenili smo, da naslov velja v težki kategoriji vseh možnih skupin, za naprej in za nazaj – spolh!


Četrtek 23.8.

… je dan za Lariam® in seveda za SenJero. Sv. Jedrt nas je tokrat zaznamovala z največjo čustveno inteligencijo (domačinov). Tamkajšnji domorodci so prvi zapopadli logiki, da so največje in naše najhitrejše pomoči potrebni črnski malčki. Teh se je tudi s kar nakaj hujšimi primeri malarije, pljučnice in hude podhranjenosti nabralo za več ur neprekinjenega razdajanja zdravil in naših raznoraznih veščin.


Jon se je poleg slikarije izkazal še s priročnostjo pri asistiranju ob izpiranju serije zamaš(č)enih sluhovodov. Jera si je amblanto uredila v najtemnejšem kotu in tam z Mojco opravljala preglede, ki si jih nemedicinke najbrž (upam) nikdar ne boste mogle niti predstavljati. Ostalim nam niti do poznih popoldanskih ur ni uspelo razrešiti vseh boleznin.

Prav do konca je morala počakati tudi razposajena četica ribičev, ki jih je še pred začetkom pubertete presenetila krvava barva scalnice. To seveda niti v teh krajih ni stvar dozorevanja, ampak je posledica boleznine (Bilharzia), ki jo kljub vrhunsko opremljeni lekarni tokrat ni bilo mogoče pozdravit. Fante smo naročili na prihodnji teden, saj nam bo najčlan do takrat brez dvoma že priskrbel manjkajočo recnijo.


Tik pred zaprtjem klinike je očitno izkušen triažist pripeljal še kosobrinastega starčka s sicer kroničnim glvobolom. Njegov krvni tlak je presegal vrednost 250/140 mmHg in to kljub njegovi sproščenosti ter dejstvu, da je meritev večkrat zaporedoma opravil moški del ekipe. Bambo, kar v tukajšnjem jeziku chichewa (več kot tretjina besed se sicer začne s črko m ali n) pomeni gospod, je še zadnji ta dan prejel ustrezno zdravljenje. Odločili smo se, da je končno čas, da še pred sončnim zahodom dosežemo staničevino (beri: Stanovo domačijo DJ). Prehitro porajajoči se mrak nas je prehitel le za nekaj inč.



Vikend 24.-26.8.

V Afriki se ura določa glede na subjektivno percepcijo lege sonca. Če se torej dogovorimo, da smemo dan po naporni službi spati do sonca v višino pozdrava heil, to po optimistični oceni pomeni spanje vsaj do devetih. Delavci okrog našega domka so na našo žalost neprilagodljivi evropskemu dojemanju delopusta. Prebudijo nas torej vsaj meter in pol sončeve poti prezgodaj.

Vikend sicer mineva v znamenju težko predstavljih znanosti. Znotraj naše odprave se pripravljata kar dve raziskovalni nalogi, udeleženi smo skoraj vsi. Komaj smo našli čas za slovensko mašo in brivca, celo telesno hrano je priskrbel misjonar.



Sicer se savana vse naokrog odeva v jesensko pomladne barve. V zadnjem delu sušnatega obobja (tukajšnja zima) se redčijo krošnje savanskih, na vrhu priostrenih, dreves. Nekatera drevesa ustvarjajo presentljivo žive barve: od snežno belih cvetov na koncu zasušenega vejevja do živo rdečih ali vijoličastih pregrinjal. Hkrati še zadnji zamudniki požigjo svoje bodičevje; včeraj zvečer je prav mistično zagorel tudi naš Kasungu hrib. Vse skupaj je dovolj mamljivo, da se je danes popldne zgodil obisk te gore v dvoje: Andreja, Jon...



Marko