Ponedeljek, 6.8

Kljub počasnemu tempu življenja, ki je značilen za Malavi, nam čas neverjetno hitro mineva. Mesec in pol smo že prebivalci črne celine. Vsak dan srečujemo različne ljudi, ki pa imajo, kljub neštetim težavam s katerimi se spopadajo, vsak dan znova neverjetno voljo do življenja. Tukajšnji prebivalci se ne obremenjujejo z mislijo kaj bo jutri, ampak s polnostjo uživajo vsak nov dan, ki jim je podarjen. Nekateri celo preveč. Tu bi rada izpostavila moški del odrasle populacije, ki za moj okus preveč popiva in veseljači. Žalostno je, če za dobro opravljeno delo delavca ne smeš nagraditi z večjim plačilom kot ga je vajen, saj že v naprej veš, da teh nekaj kwach, ki bi še kako prav prišle njegovi številčni družini, ne bo pristalo v družinski blagajni, ampak v blagajni prve vaške gostilne.

Po prvi noči, ki smo jo preživeli v svoji hiški, se hitro odpravimo v bolnišnico novim dogodivščinam naproti. Po dolgem raportu, ki je običajno v ponedeljkih najdaljši, se razdelimo v dve skupini. Jera, Mojca, Blaž in Marko se odpravijo v laboratorij, kjer jih prijazen laboratorijski tehnik zaposli z iskanjem povzročitelja malarije pod mikroskopom. Sama se pridružim Kristini in Urhu, ki se odpravljata v nekaj kilometrov oddaljeno vasico, kjer v okviru bolnišnice deluje klinika za podhranjene otroke. Tu nam zaposleni zdravstveni delavec predstavi organizacijo in način dela, katerega smernice je začrtal Unicef. V skromni hiši, kjer v času deževne dobe, ko nastopi lakota, išče pomoč mnogo podhranjenih otrok, najdemo dva, ki že lepo napredujeta. Po pripovedovanjih našega zdravstvenega delavca pa nimajo vsi otroci take sreče. Če ne podležejo hudim infekcijam, ki so stalne spremljevalke podhranjencev, jim zdravljenje otežujejo matere, ki se jim zdi nekaj tedensko bivanje ob otroku v bolnišnici predolgo in predčasno odidejo domov.

Zvečer se vsi skupaj zberemo v kapeli jezuitske hiše, kjer p. Stanko na našo željo daruje slovensko mašo. Lepo je po dolgem času slišati Božjo besedo v svojem jeziku in prav tako prepevati slovenske pesmi.

Torek, 7.8

Novo jutro je pred nami. Po hitrem zajtrku se natovorimo v avto in se skupaj z duhovnikom, ki je pri p. Stanku na oddihu, odpeljemo na naše torkovo delovišče. Po previdni vožnji našega šoferja prispemo v vas z enourno zamudo. Pred ambulanto nas čaka vsaj 70 bolnikov.

Po uvodnem zdravstveno-vzgojnem predavanju pričnemo z delom. V ambulanti se zvrstijo številni bolniki z različnimi bolezninami, katerim pa so naši zdravniki kos. Na koncu napornega dne nam najbolj ostane v spominu nekajmesečni otrok z akutnim laringitisom. Njegov nemočen, komaj slišen jok pritegne vso našo pozornost. Po hitrem posredovanju malček prvi odmerek zdravila dobi v ambulanti, ostala dva pa naj bi dobil v 48 urah. Ko se nam kasneje izmuzneta iz ambulante, mati v vsej svoji raztresenosti pozabi na otrokova zdravila in jih pusti na mizi. Zdravila ji nato dostavimo preko našega prevajalca, ki ji jih prijazno odnese na dom.

Sreda, 8.8

Danes nam je prizanešeno z naporno vožnjo po vaseh, saj imamo ambulanto v domačem kraju. Po jutranji rutini se odpravimo proti cerkvi, kjer nas že čaka velika skupina ljudi. Hitro si razdelimo delo. Mojca in Jera prevzameta ginekološke pacientke, ki ju polno zaposlijo. Vsaka druga pregledana ženska ima glivično vnetje, sifilis ali kako drugo spolno bolezen. Kristina, Blaž, Urh in Marko prevzamejo ostale primere. Prvič vzpostavimo mikroskop. Sama začnem z barvanjem sputuma po Zihel-Neelsenu. Ta tehnika barvanja nam omogoča, da pod mikroskopom prepoznamo bacile tuberkuloze.V naših prvih dveh primerih testiranja za TBC nisem našla nobenega bacila. Zvečer se zberemo v jezuitski hiši na skupni večerji, ki nam jo s svojim humorjem popestri Ante iz Hrvaške. V Malaviju živi že sedem mesecev in sicer v skupnosti bratov karmeličanov v Kapiriju. Ves navdušen, da lahko po dolgem času govori v hrvaškem jeziku, nas s svojim pripovedovanjem zabava cel večer.

Četrtek, 9.8

Budilka nas predrami v nov dan. Ves material potreben za delo naložimo v avto in že se peljemo na podružnico St. Gere, kjer skušamo prvič vzpostviti našo ambulanto. Na presenčenje vseh, kjub temu, da smo se nekako najavili prejšnji teden, pred ambulanto ne čaka nihče.

Prišlo je do manjšega nesporazuma. Da so nas ljudje pričakovali že dan prej, nam razloži ravnatelj šole. Naša pot pa ni bila zaman. Pred ambulanto otrokom izmerimo temperaturo in jim razdelimo vitamine. Med drugim se dogovorimo, da bomo redno, vsak četrtek delali v ambulanti in da naj nas pričakujejo naslednji teden.

Pred nami je vikend katerega se vsi že veselimo.Vreče z umazanim perilom so se napolnile, tako da nam pranje zagotovo ne uide. Obeta se nam tudi pohod na Kasungu mountain.

Andreja