14 .9 – 25 .9

Zambija

Tokrat smo si vzeli teden pavze in se odpravili na izlet v Zambijo. Sli smo skupaj s Stankotom, ki je sicer v Zambiji prezivel celih 20 let in celo ustanovil misijonsko bolnico v Nangomi (trenutno baje ena boljsih v Zambiji). Na pot smo se odpravili pozno dopoldne in se komaj nabasali v patrovega Isuzuja. Pot do glavnega mesta Lusake traja okoli 10 ur, svoje dodajo odseki luknjastih cest, ki voznjo naredijo komaj sprejemljivo. Ker smo morali priti v Lusako do vecera je imel Stanko kancek tezjo nogo na plinu, kar je ob kaksnem polmetrskem poskoku v zrak koga kar malo zmotilo (da ne govorim o prehitevanju kamijona z dvema kolesoma na cesti in dvema na makadamu, pri 100 km/h). Zambija je malo bolj razvita drzava kot Malavi, kar smo po ureditvi mejnih formalnosti in prestopu meje tudi sami ugotovili. Na podezelju se to ne opazi toliko kot v glavnem mestu, ki je opazno bolj urejen od Malavijske prestolnice. Pa tudi razni trgovski centri hitro rastejo, kar seveda kaze na vecjo kupno moc.
V Lusako smo prispeli pozno zvecer. Preden smo sli do nasega prenocisca smo se oglasili se pri Stankovem prijatelju Igorju. Prijeten mozakar, s katerim je Stanko v svojih zambijskih letih oddigral marsikatero partijo taroka, je sicer slovenec, ki v Zambiji zivi ze okoli 25 let. Tam si ni ustvaril samo spodobnega posla (vodi safarije ...) ampak tudi druzino(27 let mlajsa zena je sicer Slovenka).
Naslednji dan nam je Stanko pustil avto, sam pa se je zamotil z raznimi opravki in obiskom starih jezuitskih prijateljev. Ostali smo se odpeljali do 470 km oddaljenega Livingstona in svetovno znanih Viktorijih slapov. Na cilj smo prisli sele naslednje jutro. Pot je namrec izredno slabo oznacena, tako da smo na nekem odcepu za 100 kilometrov zavozili v narobno smer. Po drzavi sicer pospeseno gradijo in obnavljajo ceste. Ta podatek sicer ne bi bil kaj posebno zanimiv, ce ne bi ceste gradili izkljucno s kitajskim denarjem in kitajskimi stroji. Tako na gradbiscih vidis po 10 delavcev (8 jih sicer gleda in dva delata) in praviloma kitajskega inzinirja, ki nadzoruje gradnjo (tudi delovni stroji so kitajski). Stanko nam je ob neki priloznosti razlozil, da zaradi naravnih bogastev Kitajska potihoma ekonomsko kolonizira Zambijo (pa verjetno se katero drugo drzavo v regiji).
V Livingstone smo prispeli naslednje jutro. Zaradi dolge poti smo morali noc preziveti na poti, v nekem obcestnem hotelu. Ker je nedelja gospodov dan, smo pred Livingstonom ujeli zadnjo polovico angleske mase (se vedno dobrih 50 minut), ki so ji tudi tokrat svoje pridodali zivahni glasbeni premori ob katerih vecina cerkve vstane in zacne zivahno pozibavati v ritmu. Livingstone je simpaticno mestece, ki zaradi Viktorijinih slapov na katere meji, zivi pretezno od turizma. Takoj ko smo se situirali v simpaticnem bohemsko opremljenem hostlu, smo se odpravili do glavne trofeje dneva: Viktorijinim slapovom (prvi jih je opisal znani skotski pustolovec in misijonar Livingstone, po katerem se imenuje mesto). Ze ob prihodu na parkirisce nas je cakala dobrodosclica. Trop pobalinskih opic je neusmiljeno prezal na hrano. Ko smo malicali za avtom je v trenutku nepazljivosti zvita opica izmaknila celo cokolado in z njo pobegnila na varno razdaljo. Znala je tudi odpreti prtljazna vrata, vendar smo to se pravocasno opazili. Od slapov smo zaradi vsesplosnega slovesa seveda veliko obetali. Tudi v zivo so bili zelo mogocni, vendar zaradi susne dobe in posledicno nizkega vodostaja malo posuseni. Nekatere clane odprave so ze malo zasrbele noge, ko so videli kako z mostu cez kanjon skacejo pogumnezi, ki po 110 metrih prostega pada zaupajo v moc elasticne vrvi. Po premisleku so si vendarle premislili (tudi 100 dolarjev na osebo ni malo). Robovi slapov so sicer prilagojeni Afriskim varnostnim standardom (kar dobesedno pomeni neomejen dostop do 200 metrskega prepada, s katerega tece vec vzporednih slapov). Vecji del moske ekipe je tako takoj zacutil potrebo po dodatnem adrenalinu. Kot rezultat je nastalo par drznih fotografij z roba pecine (ce imas vrtoglavico kaj takega seveda ni pametno poceti). Po ogledu smo se polni prijetnih vtisov odpravili v hotel in kasneje na vecerjo. Naslednji dan smo se ze zgodaj dopoldne odpravili nazaj proti Lusaki. Po celodnevni voznji smo zvecer pobrali Stankota v Jezuitski hisi in se skupaj odpravili v Nangomo. Gre za majhno vasico 100 kilometrov od Lusake, kjer je Stanko deloval okoli 10 let in jo dobesedno postavil na noge. Tam nas je prijazno pricakal nas misijonar Joze Groselj (mimogrede smo ugotovili, da nismo v sorodu). Pridruzila se nam je tudi slovenska zdravnica, ki v tukajsnji bolnici prostovoljno deluje nekaj tednov na leto. Po prijetnem veceru smo utrujeni popadali v postelje (po stenah sobe so na nas prezali velikanski pajki). Naslednji dan nam je Stanko razkazal misijon. Glavna postaja ekskurzije pa je bila prej omenjena bolnisnica (spada pod misijon), katero je s prostovoljnimi prispevki skoraj izkljucno na noge spravil Stanko (na kar je se posebej ponosen). Kar cvetel je, ko nam je razkazoval razmeroma velik skupek stavb, ki skrbi za zdravstveno dobrobit ljudi dalec naokrog (ima eno boljsih operacijskih dvoran - donacija danske vlade). Po ogledu bolnice nam je razkazal se ostale projekte, ki so nekoc ze delovali, pa danes bolj kot ne propadajo. Tako smo si ogledali sirotiscnico, katera zaradi objektivnih razlogov ni nikoli zacela delovati (del odprave je takoj dobil idejo, da bi se dalo to stavbo za razmeroma majhen denar urediti v stalno izpostavo ljubljanske medicinske fakultete, kamor bi posiljala prostovoljce). Ogledali smo si se mizarsko solo in delavnico, mlin. Vse te delavnice so spadale pod misijon in so jih uspesno vodili laiski misijonarji. Ko bi mogli vascani zaceti prevzemati odgovornost, so stvari zacele pocasi propadati. Tako smo videli v veliki hali polni nekoc delujocega orodja (zgrajeni s slovenskim denarjem), le kup zaganja in smeti. Ni kaj, afriski clovek se bo moral nauciti bolje gospodariti. Na to dejstvo sem se spomnil se enkrat, ko sem bral v znani angleski reviji, da Malavi (pa se vecina drugih afriskih drzav) dobiva ze leta okoli 500 milijonov dolarjev pomoci na leto,vendar le majhen procent tega denarja konca tako kot bi moral (nek procent celo v vojaski opremi), ali pa preprosto ni gospodarno uporabljen. No, veliko projektov tudi uspesno zaplava, tako v vasi poleg bolniscnice uspesno delujejo tudi kuharska in sivilska sola za dekleta, misijonska crpalka, trgovina ... Po zanimivem ogledu (vmes je Stanko iz bazena gnojnice uspesno potegnil ven nesrecno kozo) smo se odpravili z avtom do 50 km oddaljenega mesteca, kjer je poleg Lusake in Nangome pater prezivljal misijonska leta v Zambiji. Tam nas je prijazno pogostil poljski misijonar. Ze skoraj evforicno nas je sprejela tudi sestra, ki nam je razkazala okolico in vrtec za katerega skrbijo (mimogrede nam je pater pokazal se drevo na zupnijskem vrtu s katerega je nekoc s pusko sklatil strupeno mambo). Ob vrnitvi v Nangomo je sledil prijeten vecer z g. Grosljem, Damjano (prej omenjeno zdravnico) in se nekim zdravnikom iz omenjene bolnice.
Napocila je sreda in torej dan ko se Urh poslavlja. Navsezgodaj smo se poslovili od patra Grošlja in se po odpravili do dobre dve uri oddaljenega letalisca. Sledilo je s custvi nabito slovo (Kristina ni mogla drzati solza). Ko je Urh odletel proti Evropi smo ostali melanholicne volje napolnili avto in se odpravili novim ciljem naproti. Ker smo bili ta dan se v Lusaki je Stanko izkoristil priloznost in smo tako obiskali njegove vplivne zambijske prijatelje. Med drugim zanimivega stricka, ki je bil svoj cas zambijski financni minister in pred nekaj leti resen predsedniski kandidat (med drugim nam je povedal tudi svojo zgodbo, kako je v Londonu, na moledovanje prijateljev, izstopil iz letala, ki je uro kasneje nadaljevalo let proti ZDA. Skoraj ga je kap, ko je izvedel, da je letalo strmoglavilo nad skotskim Lockerbijem. Na letalu je pustil svojo prtljago in bil nato tudi na seznamu zrtev in kasneje tudi glavni tajni osumljenec angleskih preiskovalcev ...). Noc smo preziveli v Lusaki in se zjutraj odpravili proti domu. Vendar se ne naravnost, saj smo se nazaj grede ustavili v najbolj impresivnem zambijskem narodnem parku: South luangwa national park. Park ima sicer kvadraturo za pol Slovenije in tako veliko zivalske eksotike. Iz Lusake smo se odpravili dopoldne, vendar smo zaradi velikanskih razdalj park dosegli sele v poznih vecernih urah. Celoten park je zagrajen z ograjo, tako smo mislili da bomo morali na safari izkusnje morali pocakati do naslednjega dneva. Vendar smo bili kmalu preseneceni. Ko smo okoli polnoci iskali po lokalnih kampih prenocisce sta nam iz grmovja skoraj pred avto pritekle dve zirafi. Popolno presenecenje. Ko smo prispeli do kampa in smo hoteli povprasati za proste bungalove, je nic hudega slutece mimo prilomasil povodni konj (ki je lahko sicer zelo nevaren). Ko nam je oskrbnik povedal, da je vse zasedeno smo se odpravili do naslednjega kampa, se dlje v blizino parka. Ker nismo nasli nikogar, smo se odlocili da bomo spali na prostem. Vendar nas je kmalu zacelo ob nenavadnih zvokih iz gozda malo skrbeti. Kmalu zatem je res prisel oskrbnik in nam pojasnil da so tam ze opazili leoparde, da so bili v blizini levi ...
Ponudil nam je bungalov kjer smo prespali. Zjutraj so nam druzbo delale opice, ki so prezale na tatinske priloznosti. Okoli 10 dopoldne smo se odpravili v park na safari. Ce si prvic, je stvar res zanimiva. Teh zivali je clovek namrec bolj vajen iz kaksnih dokumentarcev. Tako smo videli kopico podvodnih konjev, ki so se lenobno izpostavljali soncu, krokodile, zirafe, slone, antilope, srne, bivole, razne eksoticne ptice, da o opicah ne govorim. Na zalost so se levi in leopardi pridno skrivali nasim ocem (so bolj nocne zivali). Po zanimivem safariju in zanimivi zambijski izkusnji smo se v popoldanskih urah odpravili na 5 urno voznjo proti nasi malavijski izpostavi, kamor smo prispeli okoli desete ure zvecer. Cakal nas je lezeren vikend, namenjen pranju, branju ... in po vikendu nov delovni teden, ki se je zaradi nujnih opravkov z vizami tokrat zacel v torek (vmes je se za kaksen dan zmanjkalo toka). Torek je kot vedno dan za krepko uro oddaljen Ignacij. Kot ponavadi nas je pricakala mnozica ljudi zeljna medicinske asistence. Se je pa prvic zgodilo, da smo mogli peljati v bolnisnico otroka, ki je bil verjetno zaradi resne malarije smrtno ogrozen in zato ekskurzija do bolniscice nujna. Tako sva njega in mater z Markotom napokala v avto in po mivkastih makadamih oddivjala do bolnice (na sreco ima avto stirikolesni pogon). Zelo verjetno vrocicen malcek brez intervencije ne bi prezivel. Popoldne smo se utrujeni vrnili v Kasungu. Naslednji dan smo sli pogledati bolnega otroka, kateremu se je zdravstveno stanje vmes znatno izboljsalo.

Jon