Veselo pričakovanje

Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš sočloveka. Podarjena prazna plastenka od vode, ki smo jo v ambulanti spili preko dneva, nariše na obraz otroka neverjeten nasmeh in glasen zikomo ti jasno pove, da ti je iz srca hvaležen za to “darilo”.

Prejšnji teden je tudi pater Stanko dobil velikansko darilo. Pa ne samo on, celoten Kasungu in njegov okoliš. Dobrotniki iz Kanade so poslali nekaj ton človekoljubne pomoči. Veseli moški obrazi, ki so cel dan raztovarjali težak tovor, kažejo, da je ta pomoč prišla v prave roke.

Dnevi minevajo z neverjetno naglico in tudi našim deloviščem so šteti dnevi. Samo še teden dni dela po vaseh je pred nami. Slovo od preprostih, a izredno ljubeznivih in prijaznih ljudi bo zelo težko ...

Kljub temu da je od prejšnjega tedna dalje delovna ekipa močno okrnjena, se vrsta pred našo ambulanto ni zmanjšala. Ljudje potrpežljivo čakajo na svojih nekaj minut, ki jih potrebujejo, da zaupajo svoje težave »belim zdravnikom«. Naš utečeni način dela, ki se je izkazal za zelo učinkovitega, se nadaljuje. Najprej so na vrsti pravi bolniki. Med njimi izstopajo visoko febrilni otroci, katerih končne diagnoze so pogosto: malarija, pljučnica, vnetje sečil, tonzilitis ... Na koncu skoraj vsak otrok dobi injekcijo ali dve. Kot najbolj osovraženemu članu ekipe, če sklepamo po pogledih otrok, ki čakajo v ambulanti in jokajoče prosijo svoje matere naj jih že končno odnesejo domov, mi vedno ostane naloga, da apliciram zdravilo. Kakor koli že, bolečina ob ostrem ubodu je kmalu pozabljena in ob odhodu domov smo spet prijatelji. Vsaj upam, da je temu tako.

Imamo tudi veliko bivših pacintov, ki nas redno s hvaležnostjo obiskujejo.

Med njimi je tudi nekajmesečni HIV pozitiven fantek, ki je pred dnevi zaradi iste bolezni izgubil svojo 20-letno mater. Pred dvema mesecema, ko smo prvič odprli delovišče v domači župniji, je bil naš prvi resnejši pacient. Takrat zelo resno podhranjen in bolan fantek, danes, če odmislimo, da ima HIV, kar žari. Dobil je lepa, okrogla lička in zadovoljen nasmeh na njegovem obrazu nam pove, da njegova stara, bolehna babica lepo skrbi zanj. Redno prihajata po otroško hrano s katero ju pridno zalagamo.

Konec tedna smo dobili nove stare goste. Pred odhodom nazaj v domovino sta se na naše veliko veselje zopet oglasila Mojca in Tomaž (zakonca Poličar), ki tako zaključujeta svoje poročno potovanje po Afriki.

Včeraj pa smo na letališču pričakali Gabra in Suškota, težko pričakovana člana potovalnega dela ekipe, ki sta nas razveselila s slovenskimi dobrotami. Veliko je bilo tem, katere smo morali urgentno predebatirati. Tako se je zabava, ki smo jo priredili ob prihodu novih gostov, zavlekla pozno v noč.

Skratka, imamo se lepo, čas nam prehitro mineva.

Verjetno pa so doma drugačnega mnenja.

Andreja