Zikomo kwambiri, Malawi

Zdi se, da smo komaj prišli v Malavi, se sprehodili po prašnih ulicah mesta Kasungu in mahali črnčkom, ki so nas zvedavo opazovali izza hrbta mame in nam čez ramo klicali azungu (beli človek). Pa je vendarle pri koncu zadnji delovni dan v najrevnejši državi. Po licih nežnejšega dela odprave so ob slovesu tekle solze, hrabri fantje so priznali samo velik cmok v grlu. Mama Afrika te pač (p)osvoji.

V glavah počasi seštevamo. V polni zasedbi je ekipa štela devet članov (trije zdravniki – Ciril, Urh, Kristina, nepogrešljiva sestra Andreja, nenadomestljivi lekarnar Jon in štirje medicinci – Jera, Blaž, Marko, Mojca). V povprečju smo na teden pregledali 600 bolnikov, kar v desetih delovnih tednih znese skoraj 6000 bolnikov, med katerimi je večina otrok. V zadnjih treh mesecih se je umrljivost otrok zmanjšala so nam zatrdili na eni izmed naših podružnic (pri Sv. Petru). Razveseljiva novica! Odločitev ZA Malavi je bila brez kančka dvoma pravilna. V začetku do zadnjega kotička z zdravili in medicinskim materialom nabita lekarna je opustošena. Zdravila so razdana, ostalo nam je nekaj materiala, ki ga lahko s pridom izkoristi naslednja odprava v Malavi. Pogledi in besede malavijcev povedo, da je zelo zaželjena in potrebna. P. Stanko Rozman (z do potankosti izdelanim načrtom oskrbe bolnikov po vaseh svoje župnije) že veselo pričakuje novo medicinsko druščino iz domovine. Se priporoča za kakšno dobro partijo taroka!

Ponedeljkov sv. Peter je postregel še z enim podhranjenim otročičkom. Majhnim, z obrazom starčka, hudo dehidriranim in brez mame, ker je v zadnjem tednu umrla. Takojšen prevoz v bolnišnico v Kasungu je bil zanj, upajmo, odrešilen. (Zadnjo besedo pri vsem tem ima kljub vsemu Bog.)

Marko in Matej Suša v bolnišnici od prijaznih sester izvesta, da se je Ciril (pred nekaj tedni visoko vročičen in anemičen otrok iz Sv. Ignacija, ki ga je naš dragi ata Ciril krstil za svojega in je bil v pod Jonovim nadzorstvom urgentno prepeljan v bolnišnico) v tednu do odpusta prelevil v močnega, zdravega fantka. Svojemu botru pošilja tople pozdrave v mrzlo oktobrsko Ljubljano!

Najbolj brihtnemu in perspektivnemu prevajalcu (ki je pred kratkim postal srečni očka zdravega fantka) pri sv. Ignaciju bomo pomagali s plačilom šolnine, potrebne za dokončanje srednje šole. Sicer večina malavijskih otrok obiskuje osnovno šolo, kar za družino ne predstavlja prevelikega bremena, ker je šolanje obvezno in brezplačno. Zanimiva je sestava razreda v osnovni šoli. Merilo za prehod med razredi namreč ni starost ampak inteligentnost otroka. (Pre)velik strošek za starše pa predstavlja naslednja stopnja izobraževanja. Tako se v vasi najde le kak posebnež, ki je dokončal srednjo šolo. Bistri očka Alex bo najbrž dobro izkoristil ponujeno priložnost.

V slabih štirih mesecih smo najmanj štiridesetkrat jedli nsimo (belo polento) z dodatki. Kosila na podružnicah so se med seboj razlikovala le po trdoti riža, okusnosti ndive (zelenjave) ter številu kosov piščanca. Če se je kuharica izkazala, je pridodala še okusen krompir ali jajca s paradižnikom. Lačni nismo ostali nikoli.

Sredi tedna smo punce dobile v varstvo 8-mesečnega otročka, ki je sicer naš bolnik stalnik že od vsega začetka. Pred dobrim mesecem je njegova mama preminila za AIDSom, ostal je sam pri babici, ki skrbno pazi nanj. V sredo sta nas prišla obiskat in babica nam ga je na našo prošnjo prijazno zaupala v varstvo do poznega popoldneva. Materinski čut v nas je vzplamtel! Fantka smo okopale, da je dišal kot pravi moški, postrigle nohtke in umile ušesa (je bil po vsem tem že skoraj azungu), nahranile (ker ga mati ne doji, tega tudi pri nas ni pogrešal) in pražnje oblekle. Kot se za prave afriške matere spodobi, smo se z njim na hrbtu odpravile na trg po nakupih. Požele smo tako začudene kot navdušene poglede mimoidočih (sicer je v Malaviju odrasel človek enakovredno sprejet v družbo ostalih šele takrat, ko postane starš. Tako so travme neplodnih, ki jih v teh krajih ni tako malo, še hujše. O teh težavah nam je spregovoril tudi malavijsku duhovnik, ki ga njegova družina ne sprejema kot enakovrednega člana in ga tako ne vključuje v odločilne pogovore.)

Mali Pavel se je pri nas odlično počutil! Med stilsko preobrazbo se je smejal do ušes, na sprehodu je radovedno opazoval dogajanje okoli sebe. V celem dnevu ni niti enkrat samkrat zajokal. Polnega novih doživetij (punce pa polne novih izkušenj) in opremljenega z vrečo dobrot smo zvečer pripeljale babici v naročje. Za naslednji dan je bil naročen pri fantih za širjenje kožice, ker smo punce ocenile, da je odprtina najbrž preozka.
Po današnjem strokovnem ogledu so fantje izkušeno sklenili, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi (brazgotina po širjenju lahko stvar tudi poslabša) in da naj ga ob pojavu težav (jokajočem lulanju) pač peljejo obrezat (“skratit”). Smo rekle punce, fantje vi že veste, in zadevo zaključile. Ker ni povsem znano, ali je mali Pavel okužen z istim smrtnonosnim virusom kot njegova mama, to mogoče niti ne bo njegova glavna težava. Smrtnost otrok, rojenih z virusom HIV je do petega leta namreč 75 %. Upamo, da na HIV tomboli Pavel ni zadel.

Nedvomno bogata izkušnja, ta Afrika. Pridobili smo na samozavesti pri pristopanju k bolnikom in pri sprejemanju odločitev, se naučili nekaj fraz jezika Čewa, za katerega večina Slovencev najbrž še nikdar ni slišala. Spoznali stiske in radosti tisočev. Našli smo sebe in drug drugega.

Naša ekipa gre po 4-mesečnem razdajanju na jug. Miklavž letos prinese tudi kakšno darilo iz vroče Afrike (in predvsem nas same).

Mojca