EN DAN IVANA DENISOVIČA
(prosto po nobelovcu Solženicinu, opisuje en dan nekega strička, nekje)

Torek, ST. IGNACIO

ŽUPNIJA

Ne vem, koliko je bilo v zgodbi o tem že povedanega. Pater Stanko ima velikansko župnijo, najbrž par tisoč kvadratnih kilometrov, vse je savana na višini 1000 metrov, vse ravno, z veliko ovčic. V tej svoji župniji ima več podružnic. Vse podružnice imajo neka fina imena, a la: St. Peter, St Ignacio, St.Paul, St. Jera, najbrz tudi St Marco, (St Ciril?).

V vsaki od njih je sredi slamnatih kočur sezidana ena, kao cerkev. V resnici ena hala iz ceglov, pa pločevinasta streha, v cerkvi velik prazen prostor, pa za stopnico dvignjen oltarni prostor z leseno oltarno mizo in velikim lesenim križem na steni. Estestsko začuda lepo!.

Te cerkve so shajalisca okoliških vasi. Vodijo jih katehisti, mašuje Stanko ali pomožni duhovniki. Nekega strica-katehista v eni cerkvi ima Stanko na sumu, da mašuje kar sam! (A ni ta pravi dec!).

POT

Vsak dan ima nasa medicinska odprava določeno smer, vsakič v eno od teh podružnic. Ob torkih je naša destinacija St.Ignacio. 45 kilometrov zračne razdalje od nasega Kusunguja, sredi nowhere v savani, 7 kilometrov od Zambije. Jaz sem tokrat s člani odprave v tej podružnici prvič.

Razdalja po kilometrih ni problematična. Ze od prej pa je bilo rečeno, da je ena in pol ure vožnje tja in enako nazaj. Po ravnem. Sem se strašno čudil ekspeditivnosti. In sem se prepričal na svoje oči.

Imamo zelo močan nisanov pick-up (kabina za dva do tri, pa zadaj kišta), volan na desni, menjalnik na levi, (vozimo po levi). Ta pick-up mora prepeljati vseh nas 9 in še eno črno tetico, 49 let, kao medicinsko sestro, ki se ji, by the way, o bolezninah ne sanja. Tetica je z nami taktično, Stankotova bodoča medicinska baza, kao, da jo zamurci spoznajo.

In se v tistem pick-upu vedno pelje spredaj eden od nas kao šofer, pa še en spredaj, pa tetica. Ta se vedno nasede spredaj v sredo, na prestave. Vsi ostali (7), pa se dve veliki škatli zdravil in diagnostičnih pripomočkov, pa zadaj. In the fresh air.

Vozil sem nazaj grede. Načeloma raven savanski kolovoz. Skozi ob poti kočure. Podnevi ob cesti otroci, ki mahajo. Problem je cesta. Trd grušč z nenadnimi globokimi luknjami, ki ti vrže (zadnje) sopotnike v zrak. Pa to ni problematično. Niti predeli z več razlicno poglobljenimi kolesnicami, kjer ugibaš, ali se bo avto prevrnil ali ne.

Ves čas se namreč povsem nepredvidljivo pojavljajo predeli puščavskega peska, kjer na prvi pogled izgleda vse super, volan te pa niti pike ne uboga. Ti zaviješ sem, avto gre tja. Pa bremzaš, avto pa kar gre. Povsem kot v suhem svežem snegu. Ti pa greš, pa nič te ne uboga.

Problem je, da ima cesta na obeh straneh nekakšen jarek. Ko drsiš veš, da ne bos drsel v puščavo, ampak se boš zataknili ob rob in prevrnil. In taki odseki se pojavljajo fantomsko, nikoli ga ne moreš predvidet.

Pa tudi sicer, če cesta uboga, lahko voziš le v drugi, četrti ali šesti, ker ima vse druge prestave črna tetica (ki se vedno ukida na sredo) med nogami.

In je vse easy, če si v avtu sam. Hudič je, če imas v kesonu 7 ljudi (z dvema škatlama dragocenih zdravil). In imaš ves čas v glavi možnost, da se prekucneš.

Domov grede so nas ob osmih zvečer v črni temi terali še nekam v eno drugo savano gledat eno ubogo siroto (za medicince: v anasarki). Smo ga kao rešil!

Smo bli potem kot izgubljeni v vesolju. (Luna svetla, pa tisoče zvezd, ki jih ne vidiš več nikjer drugje na svetu). Nam je stric, ki nas je vodil k temu bolniku, za vzpodbudo in v znak hvaležnosti še dejal, naj bomo previdni, da so pred kratkim enkrat naj tej poti ene oropal in jim vzel avto. Da naj res pazimo!

To tell the truth: Stvar ni tko grozno patetična, kot sem jo opisal. Mal sem pretiraval for show. Je pa dost tečna. Pa vsekakor (glede ceste) potencialno nevarna.

DELOVNI DAN

Prvi mesec odprave sem bil še doma. Ko sem prebiral tale blog, o marsikateri stvari, ki so jo že aktivni člani odprave opisovali nisem imel najmanjše predstave. Med drugim me je zanimala statistika bolnikov in boleznin, pa kje se stvar dogaja. Sem včeraj pri St. Ignaciu tratil dragocen čas z zapisovanjem (glej bolniki).

AMBULANTA

Vsak dan v tednu se stvar dogaja različno, smo namreč vsak dan drugje. Vsak ponedeljek pri St. Petru. Je cerkev v eni vasi, lepa in svetla, pa (kot vse) brez klopi. V njej ob stenah postavimo nekakšne klopi, pa zraven stol, pa so to ordinacije, pa v sredo mizo, pa je to lekarna, pa v en kot pregrado iz rafije, je to intimna pregledovalnica, pa na tla pregrinjalo iz rafije, je to kirurški oddelek (Blaž). (Je vse kot v Butalah!).

Pri St. Ignaciu (torek) pa je problem, da ima cerkev čisto majhna okna in je za naše poslanstvo pretemna. Zato ordiniramo v in pred eno kočuro, okrog je plot iz trstike (pa med trstiko vsi kukajo noter), pa imamo v dvorišču klopi, pa so to ordinacije, pa se gre Blaž (se mu tu pravi BRAŽ) v kotu na tleh malo kirurgijo. Vsi eden poleg drugega. V hiški imajo punce ginekološko ordinacijo in pregledovalnico.

Zunaj Andrejka (visja medicinska sestra) dela triažo (če ne dela urinskih testov). Je še miza in Jon (študent ekonomije - po novem farmacevt) deli zdravila na predpisane ''recepte''. In vse krasno teče!

(By the way: tista zgoraj omenjena črna tetica je zgolj za lepo črno).

BOLNIKI

Od 11. do 6. popoldne (nenadoma se naredi črna tema, luči ni) sem pregledal 45 kao bolnikov. Namreč eni pridejo za foro, po zdravila. V resnici so pa vsi ene uboge sirote, pa najbrž so vsi, ki pridejo, najmanj HIV pozitivni.

Vzporedno je pregledovalo še 5 medicincev/zdravnikov, vsi po približno toliko. Braž je bil istočasno veliki kirirg, s pravim nožem (v resnici skalpelom), jih je porezal, pa nazaj zašil precej.

V vrsto se bolniki postavijo strogo ločeno, v eno starejši moški, v drugo ženske, v tretjo otroci itd. In vsak od nas vzame eno vrsto. Včeraj sem bil šef za kao starejše moške. Vmes se ti sem ter tja (najbrž v špranji med ogrado) prikrade kakšen otrok. Srednja starost mojih bolnikov je bila 38.5 let, SD 19.6, min 3 (tega mi je ena baba podtaknila), max 74 let (ta je najbrz just for show vstal iz groba).

Kot opis dogodka sledi 45 delovnih diagnoz. (Nemedicinci ta del preskočite.) Vse diagnoze so postavljene prima vista. Kljub 20 letnim IPP izkušnjam za nobeno najmanj ne jamčim, ker je tu zgodba povsem tretja, namreč - zelo verjetno jih ima vsaj 50 % pregledanih AIDS, o katerem se ne govori, redkokateri ga prizna. Vse rane zagnojene. Vse vrste komplikacij AIDSA.

BOLEZNINE

Delovne diagnoze mojih torkovih pacientov po vrstnem redu: nepojasnjena driska (primotren), AIDS-polinevropatija, konjunktivitis, entropija vek, išijas, viroza otroka, išijas, poliartralgija (AIDS?) (več bolnikov), hipertrofija LV-etio? (IHSS?), tinea, norice, dekompenzirano srce, nefrolitiaza, lumbago, art.hipert-dekomp srce, otitis media-freš na zadnjici-ulkus-očitno AIDS, bilhariaza-6 primerov (kri v urinu), ulcerozni kolitis, polinevritis (AIDS) (več primerov), amebiaza, artritis kolena z gnojno fistulo (TBC?), dekompenzirano srce, išijas, zobobol ob močno gnilem zobu, malarija-hud glavobol, znana psihoza, zagnojen vbod v skrotum (predan kirurgu – Bražu (amputacija?)), hude bolečine sklepov, več ulkusnih sindromov, več bolnikov z močnejšo hipertenzijo, več kao pljučnic-tuberkuloz (ob AIDS)?.

Začuda redki bronhitiki!

TERAPIJA

V sredini prostora imamo veliko škatlo z zdravili. Ta so deloma sponzorska, deloma kupljena tu, pri grosistu, s sponzorskim denarjem (neprimerno cenejša kot v Sloveniji).

Bolniku napišeš ''recept'', Jon deli zdravila. Učinkovito deliš antibiotike. Pa kao učinkovito vsa ostala zdravila. Namreč: krasni so vsi beta blokerji pa ACE inhibitorji, pa tiazidni diuretiki. Vsako dozo daš za 14 dni. Bolniki nas čez en ali dva tedna hodijo hvalit in se nam zahvaljevat.

Vendar pa: mi čez dva meseca gremo! Ostala jim bo le vera v pomoč. Pa sanje patra Stankota o slovenski bolnišnici v Malaviju.

PREVAJALCI

Najbrž se nam vsi grozovito čudite, kako da se le sporazumevamo?. Malavi je sicer bivša angleska kolonija. (Govorijo jezik kičeva (vzhodno afriška jezikovna skupina, sem spada tudi svahili)). Angleško zna načeloma le 20 % ljudi, pa še ti slaboumno latovščino.

Nam, ko se igramo boleznine, dajo vsem prevajalce. Potem pa, kakor imas srečo. Lahko perfektne ali pa tudi just for show. Sem imel tipa, ki mi je sam vzel super anamnezo. Pa zopet (včeraj) strička, ki mi je po dolgem čvekarjenju z bolnikom, kar (na)povedal diagnozo. In nisva cel dan prišla nikamor dlje. Bi ga stokrat nagnal, pa nisem imel boljšega. Itd.

DEKA

Je k našim hodila neka lepa mlada babura z AIDSom. Je danes prišla njena mati in povedala, da je punca prejšnji teden umrla. Je prišla z njenim močno podhlajenim par mesev starim otrokom, s prirojenim AIDSom, prosit za pomoč. Je šla Andrejka na tržnico in ji kupila deko, plenice in nekaj hrane etc. Ubogi otrok!

EPILOG TE ZGODBE

Naša ekipa se jasno zaveda, da je naše poslanstvo pri odraslih bolnikih zgolj moralno. Da bodo vsi ''ozdravljeni'' hipertoniki in srčni dekompenziranci čez dva meseca ponovno isto. Morda jim bo v njihovi boleznini v vzpodbudo, da je sirote nekdo opazil.

To zgodba o starcih. Tu je to 35+!

Povsem druga je zgodba o otrocih. Mi je vceraj neka teta med pregledom razlagala, da so ji prvi trije otroci umrli, drugi pa so se živi (vsi majhni). Se ji ni to zdelo nič posebnega.

Dobi naša pediatrična sekcija na dan serijo otrok z nebeško povišano temperaturo. Jim deli antibiotike, jih ohlaja. Mislim, da smo že kakšnega rešili!

So nam po koncu ″ordinacije″, že v trdi temi, prinesli nekega otročeta, ki je kuril 41 in smo ga kopal, ohladil in nafilal z antibiotikom. Smo ga dejansko ohladil (na ustrezno temperaturo!). Če smo ga rešil, smo že z njim dosegli cilj naše ekspedicije.

Tko je tle dol pr nas, k res stojimo na glavi!

Ciril