Petek 7.9. - nedelja 9.9.

Spričo napornega ritma med tednom, petek ponavadi pomeni rehabilitacijo naše utrujene medicinske posadke. Po pravilu se četrtkov večer zavleče v zgodnje jutranje ure, petkovo jutro pa se posledično zamakne na čas okrog poldneva. Ker so dnevi tukaj zimsko kratki (poleti so le opazneje daljši), se okrog šestih popoldne vedno začudimo kam je šel dan. Vmes se ponavadi zgodi še kak internet, kuha, debata, prepirček, strokovno izobraževanje, sprehod, nakupovanje ...

V soboto smo se odpravili po Malaviju. Kljub temu, da se je treba kar malo potruditi, da na zemljevidu Afrike sploh najdeš to državico, so razdalje, še posebej če imaš veter v laseh, lahko kar nesramno dolgovezne. Celo sobotino popoldne smo večinsko preživeli v kesonu pikapa, tretjina pa spredaj za volanom ali tik ob. Najprej smo požrli 100 km, ki nas ločijo do jezera Malavi, nato pa smo se cjazili še ob jezeru, kjer smo 250 km severneje dosegli zadani cilj, ki nosi ime Nkatha Bay (vožnja je bolj kot po scenariji ostala v spominu po tem, da je Kristina kmalu po tem, ko je prevzela volan, povozila ubogega piščančka, ki se prvi hip ni znal odločiti kam, takoj zatem pa pogumno zakorakal pod avtomobilsko kolo. Kristina je imela prvi trenutek skušnjavo, da bi pišče obvila, vendar je nato, s šestimi izjemno ranljivimi potniki na odprtem kesonu, trezno v ravni črti prevozila ubogo žival, od katere je ostal le žalosten kupček perja v vzratnem ogledalu). Za Nkatha Bay bi, če se zlažem, lahko rekel, da spominja na Bled s pridihom Karibov, mikroklima pa morda še najbolj na romsko naselje, s še nekaj odtenkov barvne lestvice temnejšimi prebivalci. Jezero Malavi, ki je bilo včasih poznano pod slavnejšim imenom Njasa, ima večjo površino kot Slovenija, zaradi česar na drugem bregu nismo uspeli ugledati Mozambika. Peščene plaže tega sicer prekrasnega jezera kar vabijo utrujenega popotnika, vendar smo zaradi strokovnih predsodkov ostali na suhem. V jezeru namreč prebiva zloglasni parazit šistosoma, pri katerem moti predvsem to, da ti lahko skozi (še tako dolgo) spolovilo zleze v drobovje, kjer se po skvotersko naseli, nase pa odtlej sproti opozarja s krvjo v urinu. Kljub temu, da to nadlogo redno in tudi uspešno zdravimo pri lokalcih, se sami zaradi preveč nazornih predstav o parazitu nismo opogumili.

V nedeljo smo se od jezera odpravili v notranjost, kjer na visoki planoti leži mestece Mzuzu, ki nas je presenetilo s svojo urejenostjo. Še bolj nas je navdušila okolica. Pokrajina je, brez posebnega pretiravanja, na trenutke spominjala na Pokljuko ali na kakšna kanadska brezpotja, kar se nekako ne sklada s stereotipi o Afriki, ki smo jih prinesli s seboj. Gozdovi, ki so južneje povečini že izsekani, prekrivajo velik del severa, vonj po gozdu je za srednjeevropski nos pravi balzam in precej prijetnejši kot tisti po pesku, ki nam je v nosove udaril nekje na poti nazaj.

Prijeten izlet bomo žal obdržali v tragičnem spominu. Tik pred prihodom domov, ko se je ravno dobro zmračilo, nas je presenetila zapora na cesti. Prvi hip smo pomislili, da gre le za cestno kontrolo ali obvoz, vendar smo kmalu zatem zagledali žalostni prizor. Na sredi ceste so pod tanko cunjico ležali ostanki nekajletnega otročička, ki ga je nedolgo pred našim prihodom zmlel tovornjak. Prizor nebi pustil hladnega niti veterana forenzične medicine, otroški možgani sredi ceste bistveno bolj pretresejo kot bi pretresla tragika otroške smrti recimo zaradi malarije, ki se v Afriki sicer zgodi na kakih 30 sekund. Vaščani so se v velikem številu zbrali ob cesti, sredi trde teme, ki se je dotedaj že spustila, so izgledali kot množica duhov. Morečo tišino je rezal zvok žalostinke, take kot smo je bili ob smrti bolnika že vajeni iz tednov dela v bolnišnici. Življenje in smrt sta v Afriki bistveno bolj kolektivna, verjetno je bila žalost tiste družine v zavetju celotne vasi manjša kot bi bila pri nas. Eden od vaščanov nas je poprosil, če lahko z avtomobilsko lučjo osvetlimo prizorišče, da bodo lahko žalostne ostanke končno umaknili s ceste, kar jim je dotlej preprečevala trda tema. Nekaj dolgih minut smo molče opazovali dogajanje, nato pa smo se poklapani odpravili domov. Na prizorišču nesreče je manjkal morilski kamion (verejetno sicer nič kriv, ker je bila posredi otroška nepazljivost), ki smo ga nevede najbrž srečali nekje na poti, ko je peljal proti nam. Šele p.Stanko nam je kasneje pojasnil, zakaj je pobegnil iz prizorišča. V Malaviju je v takih primerih pravilo, da se povzročitelj nesreče ne ustavlja na prizorišču pač pa se odpelje na prvo policijsko postajo. Vzrok temu na prvi pogled nerazumnemu predpisu je, da se v Malaviju dogaja, da pobesneli vaščani linčajo nesrečnega voznika, čeprav morebiti ne krivega. Navodilo p.Stanka je bilo jasno. Če bi se to po kakem slučaju pripetilo nam, naj samo stopimo po gasu (že če se pelješ mimo, nam je požugal Stanko, ni pametno ustavljati, da te skupina nerazsodnih vaščanov nebi zamešala (določila) za povzročitelja)! Prvovrstna etična dilema pa ostaja, kaj je v takih primerih najbolj prav narediti ... Kakorkoli že, od nedelje vozimo za občutek previdneje.

Ponedeljek, 10.9.

St. Peter. Spet ogromna množica več sto čakajočih že ob našem prihodu, zapodimo se v delo in delamo do teme. Tipičen dan. Kup otrok, s katerim se ukvarjam z ženskim delom ekipe, od zelo bolnih do takih z zgolj zaskrbljenimi mamami. Moško ambulatno suvereno obvladuje Marko, ženske Ciril, Blaž pa kot ponavadi vzame poškodbe, rane in ostale malo bolj kirurške primerke. Ker je pravih kirurških primerov bolj malo, dela zadnji čas čedalje več dermatoloških primerov, ki v dojemanju čakajočih očitno še najbolj sodijo v kirurško vrsto. Sprva je Blaž malo bentil (lahko bi posplošeno in tudi domnevno seksistično rekli, da je kirurgija malo bolj moška zadeva, derma pa stereotipno babja), nato pa se je sprijaznil z usodo dermatologa, rekel bi celo, da je morda začel v tem delu nekoliko uživati, sploh ker k dermi po pravilu spada venerologija (nauk o spolno prenosljivih boleznih) ...

Torek, 11.9.

Sveti Ignacij, ki ga že poznate po uri in pol cijazenja po kolovozu najslabše vrste. Na kolovozu zadnje tedne opažamo ogromen ravnalec ceste, ki na teden napreduje za okrog 10 km, vendar cesta ni čedalje boljša pač pa obratno. Strjeno luknjasto cesto so nam spremenili v peščeno bob stezo, kjer samo upaš, da se ne obstaneš v živem pesku ali zletiš ven. Po prihodu standarden prizor z dolgo, postrojeno vrsto. Standardni nabor bolnikov, od hudo bolnih otrok (zaradi katerih smo, kar nam čedalje bolj postaja jasno, tukaj sploh potrebni) do generalized pain starejših žensk (na to samodiagnozo postaneš čez dan z utrujenostjo čedalje bolj alergičen, sploh če jo ima par zaporednih bolnic in če je edini problem pri sicer na videz povsem zdravem človeku. Le profesionalen odnos ti preprečuje, da bi katerega od takih namišljenih bolnikov postavil čez vrata po hitrem postopku, ponavadi si vzameš nekaj trenutkov več in mu daš placebo v obliki tedenske doze multivitaminčkov ali če si zelo usmiljen kak painkiller). Spet nam ne uspe končati dosti pred temo, ki nas ujame nekje na sredi bob steze nazaj.

Sreda, 12.9.

Namesto ambulante za HIV pozitivne, ki smo jo deslej imeli skoraj na našem pragu, smo vzpostavili novo vas, na kateri bomo odslej na vsake dva tedna. Vas, ki leži kakih 20 km v smeri proti Zambiji, nam je najprej v oči padla po zelo zanimivi cerkvici, ki spominja na Hundertwasserja (no, vsaj z malo domišlije in prizanesljivosti). Zgradil jo je nek italijanski misijonar, poskusili bomo nahecati p.Stanka, da bi še on začel malo eksperimentirati pri gradnjah. Ljudje očitno še niso bili prepričani, da res pridemo, saj nas je ob prihodu pričakalo le nekaj deset domnevno bolnih. Že smo začeli premišljevati o popoldanskem počitku, ko se je vrsta vsakič ko si pogledal ven kljub trdemu delu daljšala in ne obratno. Novica, da smo v vasi, se je očitno bliskovito razširila naokrog. Spet smo zaključevali ob mračenju.

Zvečer smo praznovali Mojčin rojstni dan, na katerega sta iz Slovenije prispela Tomaž in njegova svežeporočena žena Mojca, ki ju bo naša odprava gostila do petka, ko bosta nadaljevala poročno potovanje v Mozambik (tukaj mu ljubkovalno pravimo Bizovik). Mojci na čast smo naredili pico, dekleta so se izkazala še s slastnim pecivom, v katerega smo zapičili dve sveči (vsaka za dvanajst let). Zabava se je zavlekla čez polnoč, Mojci smo nazdravili z odličnim južnoafriškim vinom, ki je nekaterim stekel naravnost odlično ...

Četrtek, 13.9.

Noč je bila malo krajša kot se spodobi, k sreči je Sv.Jera (v resnici se vas imenuje Sangere) med bližnjimi od naših postojank. Ker nam obnavljajo majhno hiško, ki jo je p.Stanko namenil za ambulanto, smo se morali začasno naseliti kar v sosednji šoli, kjer so nas izjemno gostoljubno sprejeli, ravnatelj pa je celo eden od naših boljših prevajalcev. Po prihodu nas je obkrožila velika gruča šolarčkov v modrih uniformah, ki jim je na račun našega prihoda najbrž odpadla kaka ura pouka. Vrsta čakajočih na naš pregled je bila standardna, se pravi večstoglava. Standard postaja tudi delo, ki traja dokler nam ga (odrešilna) tema še dopušča.

Jutri odhajamo za teden dni v Zambijo, po mesecu in pol dela po vaseh (na nekaj bolnišnične podlage), se bo oddih nadvse prilegel. Najprej se bomo odpravili do Viktorijinih slapov, zatem si bomo ogledali misijonsko bolnico v Nangomi in Lusako in če bo čas še kaj. 8/9 ekipe bo čez dober teden dni nazaj na delu po vaseh (in tudi na blogu), avtor tokratnega bloga pa bo v Lusaki oddan na letalo ker se, kjub dokaj sveži diplomi, očitno še ni najedel šolskih klopi...

Urh