14 .9 – 25 .9

Zambija

Tokrat smo si vzeli teden pavze in se odpravili na izlet v Zambijo. Sli smo skupaj s Stankotom, ki je sicer v Zambiji prezivel celih 20 let in celo ustanovil misijonsko bolnico v Nangomi (trenutno baje ena boljsih v Zambiji). Na pot smo se odpravili pozno dopoldne in se komaj nabasali v patrovega Isuzuja. Pot do glavnega mesta Lusake traja okoli 10 ur, svoje dodajo odseki luknjastih cest, ki voznjo naredijo komaj sprejemljivo. Ker smo morali priti v Lusako do vecera je imel Stanko kancek tezjo nogo na plinu, kar je ob kaksnem polmetrskem poskoku v zrak koga kar malo zmotilo (da ne govorim o prehitevanju kamijona z dvema kolesoma na cesti in dvema na makadamu, pri 100 km/h). Zambija je malo bolj razvita drzava kot Malavi, kar smo po ureditvi mejnih formalnosti in prestopu meje tudi sami ugotovili. Na podezelju se to ne opazi toliko kot v glavnem mestu, ki je opazno bolj urejen od Malavijske prestolnice. Pa tudi razni trgovski centri hitro rastejo, kar seveda kaze na vecjo kupno moc.
V Lusako smo prispeli pozno zvecer. Preden smo sli do nasega prenocisca smo se oglasili se pri Stankovem prijatelju Igorju. Prijeten mozakar, s katerim je Stanko v svojih zambijskih letih oddigral marsikatero partijo taroka, je sicer slovenec, ki v Zambiji zivi ze okoli 25 let. Tam si ni ustvaril samo spodobnega posla (vodi safarije ...) ampak tudi druzino(27 let mlajsa zena je sicer Slovenka).
Naslednji dan nam je Stanko pustil avto, sam pa se je zamotil z raznimi opravki in obiskom starih jezuitskih prijateljev. Ostali smo se odpeljali do 470 km oddaljenega Livingstona in svetovno znanih Viktorijih slapov. Na cilj smo prisli sele naslednje jutro. Pot je namrec izredno slabo oznacena, tako da smo na nekem odcepu za 100 kilometrov zavozili v narobno smer. Po drzavi sicer pospeseno gradijo in obnavljajo ceste. Ta podatek sicer ne bi bil kaj posebno zanimiv, ce ne bi ceste gradili izkljucno s kitajskim denarjem in kitajskimi stroji. Tako na gradbiscih vidis po 10 delavcev (8 jih sicer gleda in dva delata) in praviloma kitajskega inzinirja, ki nadzoruje gradnjo (tudi delovni stroji so kitajski). Stanko nam je ob neki priloznosti razlozil, da zaradi naravnih bogastev Kitajska potihoma ekonomsko kolonizira Zambijo (pa verjetno se katero drugo drzavo v regiji).
V Livingstone smo prispeli naslednje jutro. Zaradi dolge poti smo morali noc preziveti na poti, v nekem obcestnem hotelu. Ker je nedelja gospodov dan, smo pred Livingstonom ujeli zadnjo polovico angleske mase (se vedno dobrih 50 minut), ki so ji tudi tokrat svoje pridodali zivahni glasbeni premori ob katerih vecina cerkve vstane in zacne zivahno pozibavati v ritmu. Livingstone je simpaticno mestece, ki zaradi Viktorijinih slapov na katere meji, zivi pretezno od turizma. Takoj ko smo se situirali v simpaticnem bohemsko opremljenem hostlu, smo se odpravili do glavne trofeje dneva: Viktorijinim slapovom (prvi jih je opisal znani skotski pustolovec in misijonar Livingstone, po katerem se imenuje mesto). Ze ob prihodu na parkirisce nas je cakala dobrodosclica. Trop pobalinskih opic je neusmiljeno prezal na hrano. Ko smo malicali za avtom je v trenutku nepazljivosti zvita opica izmaknila celo cokolado in z njo pobegnila na varno razdaljo. Znala je tudi odpreti prtljazna vrata, vendar smo to se pravocasno opazili. Od slapov smo zaradi vsesplosnega slovesa seveda veliko obetali. Tudi v zivo so bili zelo mogocni, vendar zaradi susne dobe in posledicno nizkega vodostaja malo posuseni. Nekatere clane odprave so ze malo zasrbele noge, ko so videli kako z mostu cez kanjon skacejo pogumnezi, ki po 110 metrih prostega pada zaupajo v moc elasticne vrvi. Po premisleku so si vendarle premislili (tudi 100 dolarjev na osebo ni malo). Robovi slapov so sicer prilagojeni Afriskim varnostnim standardom (kar dobesedno pomeni neomejen dostop do 200 metrskega prepada, s katerega tece vec vzporednih slapov). Vecji del moske ekipe je tako takoj zacutil potrebo po dodatnem adrenalinu. Kot rezultat je nastalo par drznih fotografij z roba pecine (ce imas vrtoglavico kaj takega seveda ni pametno poceti). Po ogledu smo se polni prijetnih vtisov odpravili v hotel in kasneje na vecerjo. Naslednji dan smo se ze zgodaj dopoldne odpravili nazaj proti Lusaki. Po celodnevni voznji smo zvecer pobrali Stankota v Jezuitski hisi in se skupaj odpravili v Nangomo. Gre za majhno vasico 100 kilometrov od Lusake, kjer je Stanko deloval okoli 10 let in jo dobesedno postavil na noge. Tam nas je prijazno pricakal nas misijonar Joze Groselj (mimogrede smo ugotovili, da nismo v sorodu). Pridruzila se nam je tudi slovenska zdravnica, ki v tukajsnji bolnici prostovoljno deluje nekaj tednov na leto. Po prijetnem veceru smo utrujeni popadali v postelje (po stenah sobe so na nas prezali velikanski pajki). Naslednji dan nam je Stanko razkazal misijon. Glavna postaja ekskurzije pa je bila prej omenjena bolnisnica (spada pod misijon), katero je s prostovoljnimi prispevki skoraj izkljucno na noge spravil Stanko (na kar je se posebej ponosen). Kar cvetel je, ko nam je razkazoval razmeroma velik skupek stavb, ki skrbi za zdravstveno dobrobit ljudi dalec naokrog (ima eno boljsih operacijskih dvoran - donacija danske vlade). Po ogledu bolnice nam je razkazal se ostale projekte, ki so nekoc ze delovali, pa danes bolj kot ne propadajo. Tako smo si ogledali sirotiscnico, katera zaradi objektivnih razlogov ni nikoli zacela delovati (del odprave je takoj dobil idejo, da bi se dalo to stavbo za razmeroma majhen denar urediti v stalno izpostavo ljubljanske medicinske fakultete, kamor bi posiljala prostovoljce). Ogledali smo si se mizarsko solo in delavnico, mlin. Vse te delavnice so spadale pod misijon in so jih uspesno vodili laiski misijonarji. Ko bi mogli vascani zaceti prevzemati odgovornost, so stvari zacele pocasi propadati. Tako smo videli v veliki hali polni nekoc delujocega orodja (zgrajeni s slovenskim denarjem), le kup zaganja in smeti. Ni kaj, afriski clovek se bo moral nauciti bolje gospodariti. Na to dejstvo sem se spomnil se enkrat, ko sem bral v znani angleski reviji, da Malavi (pa se vecina drugih afriskih drzav) dobiva ze leta okoli 500 milijonov dolarjev pomoci na leto,vendar le majhen procent tega denarja konca tako kot bi moral (nek procent celo v vojaski opremi), ali pa preprosto ni gospodarno uporabljen. No, veliko projektov tudi uspesno zaplava, tako v vasi poleg bolniscnice uspesno delujejo tudi kuharska in sivilska sola za dekleta, misijonska crpalka, trgovina ... Po zanimivem ogledu (vmes je Stanko iz bazena gnojnice uspesno potegnil ven nesrecno kozo) smo se odpravili z avtom do 50 km oddaljenega mesteca, kjer je poleg Lusake in Nangome pater prezivljal misijonska leta v Zambiji. Tam nas je prijazno pogostil poljski misijonar. Ze skoraj evforicno nas je sprejela tudi sestra, ki nam je razkazala okolico in vrtec za katerega skrbijo (mimogrede nam je pater pokazal se drevo na zupnijskem vrtu s katerega je nekoc s pusko sklatil strupeno mambo). Ob vrnitvi v Nangomo je sledil prijeten vecer z g. Grosljem, Damjano (prej omenjeno zdravnico) in se nekim zdravnikom iz omenjene bolnice.
Napocila je sreda in torej dan ko se Urh poslavlja. Navsezgodaj smo se poslovili od patra Grošlja in se po odpravili do dobre dve uri oddaljenega letalisca. Sledilo je s custvi nabito slovo (Kristina ni mogla drzati solza). Ko je Urh odletel proti Evropi smo ostali melanholicne volje napolnili avto in se odpravili novim ciljem naproti. Ker smo bili ta dan se v Lusaki je Stanko izkoristil priloznost in smo tako obiskali njegove vplivne zambijske prijatelje. Med drugim zanimivega stricka, ki je bil svoj cas zambijski financni minister in pred nekaj leti resen predsedniski kandidat (med drugim nam je povedal tudi svojo zgodbo, kako je v Londonu, na moledovanje prijateljev, izstopil iz letala, ki je uro kasneje nadaljevalo let proti ZDA. Skoraj ga je kap, ko je izvedel, da je letalo strmoglavilo nad skotskim Lockerbijem. Na letalu je pustil svojo prtljago in bil nato tudi na seznamu zrtev in kasneje tudi glavni tajni osumljenec angleskih preiskovalcev ...). Noc smo preziveli v Lusaki in se zjutraj odpravili proti domu. Vendar se ne naravnost, saj smo se nazaj grede ustavili v najbolj impresivnem zambijskem narodnem parku: South luangwa national park. Park ima sicer kvadraturo za pol Slovenije in tako veliko zivalske eksotike. Iz Lusake smo se odpravili dopoldne, vendar smo zaradi velikanskih razdalj park dosegli sele v poznih vecernih urah. Celoten park je zagrajen z ograjo, tako smo mislili da bomo morali na safari izkusnje morali pocakati do naslednjega dneva. Vendar smo bili kmalu preseneceni. Ko smo okoli polnoci iskali po lokalnih kampih prenocisce sta nam iz grmovja skoraj pred avto pritekle dve zirafi. Popolno presenecenje. Ko smo prispeli do kampa in smo hoteli povprasati za proste bungalove, je nic hudega slutece mimo prilomasil povodni konj (ki je lahko sicer zelo nevaren). Ko nam je oskrbnik povedal, da je vse zasedeno smo se odpravili do naslednjega kampa, se dlje v blizino parka. Ker nismo nasli nikogar, smo se odlocili da bomo spali na prostem. Vendar nas je kmalu zacelo ob nenavadnih zvokih iz gozda malo skrbeti. Kmalu zatem je res prisel oskrbnik in nam pojasnil da so tam ze opazili leoparde, da so bili v blizini levi ...
Ponudil nam je bungalov kjer smo prespali. Zjutraj so nam druzbo delale opice, ki so prezale na tatinske priloznosti. Okoli 10 dopoldne smo se odpravili v park na safari. Ce si prvic, je stvar res zanimiva. Teh zivali je clovek namrec bolj vajen iz kaksnih dokumentarcev. Tako smo videli kopico podvodnih konjev, ki so se lenobno izpostavljali soncu, krokodile, zirafe, slone, antilope, srne, bivole, razne eksoticne ptice, da o opicah ne govorim. Na zalost so se levi in leopardi pridno skrivali nasim ocem (so bolj nocne zivali). Po zanimivem safariju in zanimivi zambijski izkusnji smo se v popoldanskih urah odpravili na 5 urno voznjo proti nasi malavijski izpostavi, kamor smo prispeli okoli desete ure zvecer. Cakal nas je lezeren vikend, namenjen pranju, branju ... in po vikendu nov delovni teden, ki se je zaradi nujnih opravkov z vizami tokrat zacel v torek (vmes je se za kaksen dan zmanjkalo toka). Torek je kot vedno dan za krepko uro oddaljen Ignacij. Kot ponavadi nas je pricakala mnozica ljudi zeljna medicinske asistence. Se je pa prvic zgodilo, da smo mogli peljati v bolnisnico otroka, ki je bil verjetno zaradi resne malarije smrtno ogrozen in zato ekskurzija do bolniscice nujna. Tako sva njega in mater z Markotom napokala v avto in po mivkastih makadamih oddivjala do bolnice (na sreco ima avto stirikolesni pogon). Zelo verjetno vrocicen malcek brez intervencije ne bi prezivel. Popoldne smo se utrujeni vrnili v Kasungu. Naslednji dan smo sli pogledati bolnega otroka, kateremu se je zdravstveno stanje vmes znatno izboljsalo.

Jon

Petek 7.9. - nedelja 9.9.

Spričo napornega ritma med tednom, petek ponavadi pomeni rehabilitacijo naše utrujene medicinske posadke. Po pravilu se četrtkov večer zavleče v zgodnje jutranje ure, petkovo jutro pa se posledično zamakne na čas okrog poldneva. Ker so dnevi tukaj zimsko kratki (poleti so le opazneje daljši), se okrog šestih popoldne vedno začudimo kam je šel dan. Vmes se ponavadi zgodi še kak internet, kuha, debata, prepirček, strokovno izobraževanje, sprehod, nakupovanje ...

V soboto smo se odpravili po Malaviju. Kljub temu, da se je treba kar malo potruditi, da na zemljevidu Afrike sploh najdeš to državico, so razdalje, še posebej če imaš veter v laseh, lahko kar nesramno dolgovezne. Celo sobotino popoldne smo večinsko preživeli v kesonu pikapa, tretjina pa spredaj za volanom ali tik ob. Najprej smo požrli 100 km, ki nas ločijo do jezera Malavi, nato pa smo se cjazili še ob jezeru, kjer smo 250 km severneje dosegli zadani cilj, ki nosi ime Nkatha Bay (vožnja je bolj kot po scenariji ostala v spominu po tem, da je Kristina kmalu po tem, ko je prevzela volan, povozila ubogega piščančka, ki se prvi hip ni znal odločiti kam, takoj zatem pa pogumno zakorakal pod avtomobilsko kolo. Kristina je imela prvi trenutek skušnjavo, da bi pišče obvila, vendar je nato, s šestimi izjemno ranljivimi potniki na odprtem kesonu, trezno v ravni črti prevozila ubogo žival, od katere je ostal le žalosten kupček perja v vzratnem ogledalu). Za Nkatha Bay bi, če se zlažem, lahko rekel, da spominja na Bled s pridihom Karibov, mikroklima pa morda še najbolj na romsko naselje, s še nekaj odtenkov barvne lestvice temnejšimi prebivalci. Jezero Malavi, ki je bilo včasih poznano pod slavnejšim imenom Njasa, ima večjo površino kot Slovenija, zaradi česar na drugem bregu nismo uspeli ugledati Mozambika. Peščene plaže tega sicer prekrasnega jezera kar vabijo utrujenega popotnika, vendar smo zaradi strokovnih predsodkov ostali na suhem. V jezeru namreč prebiva zloglasni parazit šistosoma, pri katerem moti predvsem to, da ti lahko skozi (še tako dolgo) spolovilo zleze v drobovje, kjer se po skvotersko naseli, nase pa odtlej sproti opozarja s krvjo v urinu. Kljub temu, da to nadlogo redno in tudi uspešno zdravimo pri lokalcih, se sami zaradi preveč nazornih predstav o parazitu nismo opogumili.

V nedeljo smo se od jezera odpravili v notranjost, kjer na visoki planoti leži mestece Mzuzu, ki nas je presenetilo s svojo urejenostjo. Še bolj nas je navdušila okolica. Pokrajina je, brez posebnega pretiravanja, na trenutke spominjala na Pokljuko ali na kakšna kanadska brezpotja, kar se nekako ne sklada s stereotipi o Afriki, ki smo jih prinesli s seboj. Gozdovi, ki so južneje povečini že izsekani, prekrivajo velik del severa, vonj po gozdu je za srednjeevropski nos pravi balzam in precej prijetnejši kot tisti po pesku, ki nam je v nosove udaril nekje na poti nazaj.

Prijeten izlet bomo žal obdržali v tragičnem spominu. Tik pred prihodom domov, ko se je ravno dobro zmračilo, nas je presenetila zapora na cesti. Prvi hip smo pomislili, da gre le za cestno kontrolo ali obvoz, vendar smo kmalu zatem zagledali žalostni prizor. Na sredi ceste so pod tanko cunjico ležali ostanki nekajletnega otročička, ki ga je nedolgo pred našim prihodom zmlel tovornjak. Prizor nebi pustil hladnega niti veterana forenzične medicine, otroški možgani sredi ceste bistveno bolj pretresejo kot bi pretresla tragika otroške smrti recimo zaradi malarije, ki se v Afriki sicer zgodi na kakih 30 sekund. Vaščani so se v velikem številu zbrali ob cesti, sredi trde teme, ki se je dotedaj že spustila, so izgledali kot množica duhov. Morečo tišino je rezal zvok žalostinke, take kot smo je bili ob smrti bolnika že vajeni iz tednov dela v bolnišnici. Življenje in smrt sta v Afriki bistveno bolj kolektivna, verjetno je bila žalost tiste družine v zavetju celotne vasi manjša kot bi bila pri nas. Eden od vaščanov nas je poprosil, če lahko z avtomobilsko lučjo osvetlimo prizorišče, da bodo lahko žalostne ostanke končno umaknili s ceste, kar jim je dotlej preprečevala trda tema. Nekaj dolgih minut smo molče opazovali dogajanje, nato pa smo se poklapani odpravili domov. Na prizorišču nesreče je manjkal morilski kamion (verejetno sicer nič kriv, ker je bila posredi otroška nepazljivost), ki smo ga nevede najbrž srečali nekje na poti, ko je peljal proti nam. Šele p.Stanko nam je kasneje pojasnil, zakaj je pobegnil iz prizorišča. V Malaviju je v takih primerih pravilo, da se povzročitelj nesreče ne ustavlja na prizorišču pač pa se odpelje na prvo policijsko postajo. Vzrok temu na prvi pogled nerazumnemu predpisu je, da se v Malaviju dogaja, da pobesneli vaščani linčajo nesrečnega voznika, čeprav morebiti ne krivega. Navodilo p.Stanka je bilo jasno. Če bi se to po kakem slučaju pripetilo nam, naj samo stopimo po gasu (že če se pelješ mimo, nam je požugal Stanko, ni pametno ustavljati, da te skupina nerazsodnih vaščanov nebi zamešala (določila) za povzročitelja)! Prvovrstna etična dilema pa ostaja, kaj je v takih primerih najbolj prav narediti ... Kakorkoli že, od nedelje vozimo za občutek previdneje.

Ponedeljek, 10.9.

St. Peter. Spet ogromna množica več sto čakajočih že ob našem prihodu, zapodimo se v delo in delamo do teme. Tipičen dan. Kup otrok, s katerim se ukvarjam z ženskim delom ekipe, od zelo bolnih do takih z zgolj zaskrbljenimi mamami. Moško ambulatno suvereno obvladuje Marko, ženske Ciril, Blaž pa kot ponavadi vzame poškodbe, rane in ostale malo bolj kirurške primerke. Ker je pravih kirurških primerov bolj malo, dela zadnji čas čedalje več dermatoloških primerov, ki v dojemanju čakajočih očitno še najbolj sodijo v kirurško vrsto. Sprva je Blaž malo bentil (lahko bi posplošeno in tudi domnevno seksistično rekli, da je kirurgija malo bolj moška zadeva, derma pa stereotipno babja), nato pa se je sprijaznil z usodo dermatologa, rekel bi celo, da je morda začel v tem delu nekoliko uživati, sploh ker k dermi po pravilu spada venerologija (nauk o spolno prenosljivih boleznih) ...

Torek, 11.9.

Sveti Ignacij, ki ga že poznate po uri in pol cijazenja po kolovozu najslabše vrste. Na kolovozu zadnje tedne opažamo ogromen ravnalec ceste, ki na teden napreduje za okrog 10 km, vendar cesta ni čedalje boljša pač pa obratno. Strjeno luknjasto cesto so nam spremenili v peščeno bob stezo, kjer samo upaš, da se ne obstaneš v živem pesku ali zletiš ven. Po prihodu standarden prizor z dolgo, postrojeno vrsto. Standardni nabor bolnikov, od hudo bolnih otrok (zaradi katerih smo, kar nam čedalje bolj postaja jasno, tukaj sploh potrebni) do generalized pain starejših žensk (na to samodiagnozo postaneš čez dan z utrujenostjo čedalje bolj alergičen, sploh če jo ima par zaporednih bolnic in če je edini problem pri sicer na videz povsem zdravem človeku. Le profesionalen odnos ti preprečuje, da bi katerega od takih namišljenih bolnikov postavil čez vrata po hitrem postopku, ponavadi si vzameš nekaj trenutkov več in mu daš placebo v obliki tedenske doze multivitaminčkov ali če si zelo usmiljen kak painkiller). Spet nam ne uspe končati dosti pred temo, ki nas ujame nekje na sredi bob steze nazaj.

Sreda, 12.9.

Namesto ambulante za HIV pozitivne, ki smo jo deslej imeli skoraj na našem pragu, smo vzpostavili novo vas, na kateri bomo odslej na vsake dva tedna. Vas, ki leži kakih 20 km v smeri proti Zambiji, nam je najprej v oči padla po zelo zanimivi cerkvici, ki spominja na Hundertwasserja (no, vsaj z malo domišlije in prizanesljivosti). Zgradil jo je nek italijanski misijonar, poskusili bomo nahecati p.Stanka, da bi še on začel malo eksperimentirati pri gradnjah. Ljudje očitno še niso bili prepričani, da res pridemo, saj nas je ob prihodu pričakalo le nekaj deset domnevno bolnih. Že smo začeli premišljevati o popoldanskem počitku, ko se je vrsta vsakič ko si pogledal ven kljub trdemu delu daljšala in ne obratno. Novica, da smo v vasi, se je očitno bliskovito razširila naokrog. Spet smo zaključevali ob mračenju.

Zvečer smo praznovali Mojčin rojstni dan, na katerega sta iz Slovenije prispela Tomaž in njegova svežeporočena žena Mojca, ki ju bo naša odprava gostila do petka, ko bosta nadaljevala poročno potovanje v Mozambik (tukaj mu ljubkovalno pravimo Bizovik). Mojci na čast smo naredili pico, dekleta so se izkazala še s slastnim pecivom, v katerega smo zapičili dve sveči (vsaka za dvanajst let). Zabava se je zavlekla čez polnoč, Mojci smo nazdravili z odličnim južnoafriškim vinom, ki je nekaterim stekel naravnost odlično ...

Četrtek, 13.9.

Noč je bila malo krajša kot se spodobi, k sreči je Sv.Jera (v resnici se vas imenuje Sangere) med bližnjimi od naših postojank. Ker nam obnavljajo majhno hiško, ki jo je p.Stanko namenil za ambulanto, smo se morali začasno naseliti kar v sosednji šoli, kjer so nas izjemno gostoljubno sprejeli, ravnatelj pa je celo eden od naših boljših prevajalcev. Po prihodu nas je obkrožila velika gruča šolarčkov v modrih uniformah, ki jim je na račun našega prihoda najbrž odpadla kaka ura pouka. Vrsta čakajočih na naš pregled je bila standardna, se pravi večstoglava. Standard postaja tudi delo, ki traja dokler nam ga (odrešilna) tema še dopušča.

Jutri odhajamo za teden dni v Zambijo, po mesecu in pol dela po vaseh (na nekaj bolnišnične podlage), se bo oddih nadvse prilegel. Najprej se bomo odpravili do Viktorijinih slapov, zatem si bomo ogledali misijonsko bolnico v Nangomi in Lusako in če bo čas še kaj. 8/9 ekipe bo čez dober teden dni nazaj na delu po vaseh (in tudi na blogu), avtor tokratnega bloga pa bo v Lusaki oddan na letalo ker se, kjub dokaj sveži diplomi, očitno še ni najedel šolskih klopi...

Urh