Ponedeljek, 3. september

V daljavi se začne oglašati mujezin, bobnenje iz ameriške polnilne postaje postaja vse tišje, v sosednji sobi punce že 15 minut iščejo budilko, ki sva jo z markotom nastavila na skrito mesto. Jera besni in obljublja vojno. Marko na sosednji postelji v sanjah kliče mojco. Ura je 5 zjutraj, ponedeljek, in naš novi delovni dan.

Le nekaj ur kasneje, severno pod hribom Kasungu, po peščeni cesti, mimo bananovcev, papajinih dreves, zapora in številnih vasic, kot sardine stlačeni na odprtem pick upu, drvimo k nebeškim vratom. Danes je na vrsti sv. Peter in njegovi bolani in manj bolani župljani.

Kot vedno nas pričaka velika pisana in raznolika množica. Mojo vrsto tvorijo ranjenci in opečeni, vseh spolov in starosti, nekaj starih obrazov. Vsak ponedeljek, teden za tednom. Možak z obsežno opeklino po palcu desne noge pride na ponovno previtje rane. Kavboji iz lokalne bolnišnice v Kasungu se za amputacijo niso odločili, nadaljna oskrba rane je v njegovih in mojih rokah. Izrabil sem že skoraj vse zmožnosti naših protibakterijskih in bolečinskih zdravil, mu s skalpelom temeljito šaril po rani ... Počasi palec postaja spet podoben drugemu palcu. Dekle, ki sem ji zaradi kroničnega vnetja odstranil kost mazinca leve noge že lahko hodi, rana se s pomočjo vsegamogočega celi, roj muh jo je nehal nadlegovati. Morda jo sedaj začnejo nadlegovati snubci. Tropski ulkusi, vreznine, gnojne rane ... tako nekako preko 30 ljudi. Dan švigne mimo.

Nekoliko bolj severno, vzdolž cerkvene ladje, kjer delujemo, imata pediatrično ambulanto urh in kristina. V vsakem hipu imata v naročjih vsak svojega dojencla, mu vneto merita temperaturo, tipata trebuh, preverjata hidriranost ... na tleh jima leži kakšen junak, ki bi gotovo čez kakšne pol ure umrl (tako pravita urh in kristina), merita mu frekvenco utripov in dihanja, mu v zadnjico in žile brizgata raznorazne protivročinske, protimalarične in protibakterijske kemikalije ...

V samem kotu, prečno čez ladjo, v kotičku iz ločja, kraljujeta ginekološko nastrojeni jera in mojca. Pravi strokovnjakinji za spolno prenosljive in neprenosljive boleznine. Že na daleč ločita glivično, bakterijsko ali virusno okužbo, s pomočjo kljuna se diagnozi približata na bakterijo natančno. Bežno ujamem pogovor, ko naročata bolnici, naj naslednjič pripelje še svojega moža. Ona prikima in naivno doda, da bo skušala prepričati še moževo ljubico ... welcome to africa.


Topel stisk roke, poslušanje pljuč s pulmološko natančnostjo, svetovanje o hrbteničnih teževah iz lastnih izkušenj... Zato starejše gospe najraje ujamejo prost sedež v cirilovem koščku sv. petra.

Ostanejo še starejši moški. Te s svojo resnostjo, morda tudi frizuro, ki ga dela najmodrejšega in smislom za lokalni jezik, privlači marko. Prodoren glas, ki z zanosom svetuje gospodu s povišanim tlakom o škodljivosti soli o nujnostih redne telesne vadbe in pomenu odpovedi razvadam vseh vrst, se širi v vse kote in luknje cerkve.

Na sredini, v samem centru ladje, naročila iz vseh smeri neba sprejemata jon in andreja. Jon že pravi mojster medicinske terminologije, glavnih in stranskih učinkov zdravil in količin potrebnih za terapijo. Andreja nepogrešljiva pri zbadanju otroških riti, asistiranju v moji ambulanti, vstavljanju raznoraznih kanalov in kanil, triažiranju pacientov ...

Vse to in še mnogo več se zgodi, sonce že krepko za horizontom, ko pripeljejo še zadnjega pacienta, 40ih stopinj celzija, enega leta, v res slabem stanju ... Ob soju petrolejke se ga vešče lotijo kristina in urh, jera in andreja. S širokim naborom zdravil, ciril ga potopi v čeber hladne vode ... Čez pol ure otrok cveti kot roža.

Na poti domov nas spremljajo roji komarjev, ognjišča ob cestah, goreča savana, nad nami mlečna cesta.

Torek, 4. september

Najbolj naporen dan našega tedna. Konzervirani v našem pick upu, čez polja tobaka, savano, vasi iz blata, na zahod, proti zambijski meji. 45 kilometrov do sv. Ignacija. Cesta spominja na bob stezo, peščene sipine se zaletavajo ob avto in ga mečejo sem ter tja. Prava muka za voznika. Sonce na srečo ne pripeka, jutra so še hladna, kot se za zimo spodobi. Savana počasi dobiva barve. Mimo avta švigajo domačini na kolesih, ženske na glavah nosijo vodo in raznorazne gospodinjske dobrine, otroci se bosi podijo po prašnih brezpotjih in nam vrvežavo mahajo in vpijejo ’azungu (beli človek). Po savani se podijo kure, ptiči, večkrat cesto prečkajo črni prašiči s pobalinsko irukezo.

Pred manjšo opečnato zgradbo nas, kot vsak teden, čaka črna nepregledna množica ljudi. Hitimo kot le moremo, do konca dneva pregledamo okrog 300 ljudi.

Nekaj fantov jero čaka, kot prevajalec „mojstrsko” prevede, na bilharzia appointmen. Ko ji uspejo dokazati, da imajo v urinu kri (če je jera zraven tudi pri odvzemu urina, ne vem), jim razdeli prazikvantel in ribiči (parazita dobijo med kopanjem ali ribarjenjem v bližnjih močvirjih) so do nadaljnega ozdravljeni, urin pa spet rumen in prosojen.

Markota že čakajo srebrnolasi moški pacienti, s svojim sto in enim problemom, za cirila se spet pulijo ... urh in kristina rešujeta otroke, mojca ima v rokah spet ... in jaz skalpel, jon je šef za zdravila, andrejo pa sovražijo vsi dojencli, ki jih je cepila ta dan.

Kosilo je v teh krajih nsima (polenta iz bele moke), ndivo (zelenjava, podobna špinači in grenkastega priokusa), pa za fine goste, kot smo mi, riž in steklenica kokakole. Od postojanke do postojanke se razlikuje le po izkušenosti kuharice, torej zmletosti koruze, slanosti, vonju in temperaturi kokakole.

Nazaj se spet vozimo s komarji in prahom, nad nami vzporedno celo pot kraljuje mlečna cesta in konstelacije južnega neba. Stanko nam je prejšnji teden omenil, da ga je sicer neverodostojni vaški informator obvestil, da bi bilo bolje, če se domov vozimo še za dnem. Po vaških gostilnah se namreč govori, da vsi vedo, kdaj hodimo domov in da je verjetnost roparske zasede velika. Morda se bo torej kakšen od prihodnjih blogovskih zapisov bral kot kriminalka.

Ostanek večera preživimo ob knjigah. Mojca pili svoje znanje klamidijskih okužb, urh bere kristini iz njunega A5 zvezka „Za dušo”, ciril peče pomfrit, jera že vse zna in zato lahko na računalnik igra pasjanso, jon raziskuje genocid v ruandi, jaz, fasciniran od žalostnih kurb mojega življenja, požiram markezovo ljubezen v času kolere. marko spoznava ratzingerjevega jezusa iz nazareta, andreja na staničevini preko interneta konunicira z domačimi (vsaj tako reče nam).

Sreda, 5. september


Dan za spanje, in lahkotno popoldansko ambulanto. Le kakšnih 70 bolnikov, vsi hiv/aids +, člani župnijske skupine za samopomoč. Lajšanje raznoraznih stranskih učinkov antiretrovirusne terapije, nižanje krvnega tlaka, zdravljenje oportunističnih okužb ... Po ambulanti se sprehodimo po lokalni tržnici, še zadni hip ujamemo čevljarja, ki je jonu popravil sandale, ki mu jih je ponoči zgrizel naš pes čuvaj, badi.

Gotovo se bo danes zgodilo še marsikaj, čez nekaj časa bomo pojedli odlično večerjo, (piščanca in krompir), ki jo je spekel ciril, iz nekaj deset metrov oddaljenega lokala, ameriške polnilne postaje bo hreščalo in bobnelo celo noč, še malo, pa bo muezin pozval k večerni molitvi.

Braš (za tiste, ki blog berete le občasno, blaž)