Ponedeljek, 6.8

Kljub počasnemu tempu življenja, ki je značilen za Malavi, nam čas neverjetno hitro mineva. Mesec in pol smo že prebivalci črne celine. Vsak dan srečujemo različne ljudi, ki pa imajo, kljub neštetim težavam s katerimi se spopadajo, vsak dan znova neverjetno voljo do življenja. Tukajšnji prebivalci se ne obremenjujejo z mislijo kaj bo jutri, ampak s polnostjo uživajo vsak nov dan, ki jim je podarjen. Nekateri celo preveč. Tu bi rada izpostavila moški del odrasle populacije, ki za moj okus preveč popiva in veseljači. Žalostno je, če za dobro opravljeno delo delavca ne smeš nagraditi z večjim plačilom kot ga je vajen, saj že v naprej veš, da teh nekaj kwach, ki bi še kako prav prišle njegovi številčni družini, ne bo pristalo v družinski blagajni, ampak v blagajni prve vaške gostilne.

Po prvi noči, ki smo jo preživeli v svoji hiški, se hitro odpravimo v bolnišnico novim dogodivščinam naproti. Po dolgem raportu, ki je običajno v ponedeljkih najdaljši, se razdelimo v dve skupini. Jera, Mojca, Blaž in Marko se odpravijo v laboratorij, kjer jih prijazen laboratorijski tehnik zaposli z iskanjem povzročitelja malarije pod mikroskopom. Sama se pridružim Kristini in Urhu, ki se odpravljata v nekaj kilometrov oddaljeno vasico, kjer v okviru bolnišnice deluje klinika za podhranjene otroke. Tu nam zaposleni zdravstveni delavec predstavi organizacijo in način dela, katerega smernice je začrtal Unicef. V skromni hiši, kjer v času deževne dobe, ko nastopi lakota, išče pomoč mnogo podhranjenih otrok, najdemo dva, ki že lepo napredujeta. Po pripovedovanjih našega zdravstvenega delavca pa nimajo vsi otroci take sreče. Če ne podležejo hudim infekcijam, ki so stalne spremljevalke podhranjencev, jim zdravljenje otežujejo matere, ki se jim zdi nekaj tedensko bivanje ob otroku v bolnišnici predolgo in predčasno odidejo domov.

Zvečer se vsi skupaj zberemo v kapeli jezuitske hiše, kjer p. Stanko na našo željo daruje slovensko mašo. Lepo je po dolgem času slišati Božjo besedo v svojem jeziku in prav tako prepevati slovenske pesmi.

Torek, 7.8

Novo jutro je pred nami. Po hitrem zajtrku se natovorimo v avto in se skupaj z duhovnikom, ki je pri p. Stanku na oddihu, odpeljemo na naše torkovo delovišče. Po previdni vožnji našega šoferja prispemo v vas z enourno zamudo. Pred ambulanto nas čaka vsaj 70 bolnikov.

Po uvodnem zdravstveno-vzgojnem predavanju pričnemo z delom. V ambulanti se zvrstijo številni bolniki z različnimi bolezninami, katerim pa so naši zdravniki kos. Na koncu napornega dne nam najbolj ostane v spominu nekajmesečni otrok z akutnim laringitisom. Njegov nemočen, komaj slišen jok pritegne vso našo pozornost. Po hitrem posredovanju malček prvi odmerek zdravila dobi v ambulanti, ostala dva pa naj bi dobil v 48 urah. Ko se nam kasneje izmuzneta iz ambulante, mati v vsej svoji raztresenosti pozabi na otrokova zdravila in jih pusti na mizi. Zdravila ji nato dostavimo preko našega prevajalca, ki ji jih prijazno odnese na dom.

Sreda, 8.8

Danes nam je prizanešeno z naporno vožnjo po vaseh, saj imamo ambulanto v domačem kraju. Po jutranji rutini se odpravimo proti cerkvi, kjer nas že čaka velika skupina ljudi. Hitro si razdelimo delo. Mojca in Jera prevzameta ginekološke pacientke, ki ju polno zaposlijo. Vsaka druga pregledana ženska ima glivično vnetje, sifilis ali kako drugo spolno bolezen. Kristina, Blaž, Urh in Marko prevzamejo ostale primere. Prvič vzpostavimo mikroskop. Sama začnem z barvanjem sputuma po Zihel-Neelsenu. Ta tehnika barvanja nam omogoča, da pod mikroskopom prepoznamo bacile tuberkuloze.V naših prvih dveh primerih testiranja za TBC nisem našla nobenega bacila. Zvečer se zberemo v jezuitski hiši na skupni večerji, ki nam jo s svojim humorjem popestri Ante iz Hrvaške. V Malaviju živi že sedem mesecev in sicer v skupnosti bratov karmeličanov v Kapiriju. Ves navdušen, da lahko po dolgem času govori v hrvaškem jeziku, nas s svojim pripovedovanjem zabava cel večer.

Četrtek, 9.8

Budilka nas predrami v nov dan. Ves material potreben za delo naložimo v avto in že se peljemo na podružnico St. Gere, kjer skušamo prvič vzpostviti našo ambulanto. Na presenčenje vseh, kjub temu, da smo se nekako najavili prejšnji teden, pred ambulanto ne čaka nihče.

Prišlo je do manjšega nesporazuma. Da so nas ljudje pričakovali že dan prej, nam razloži ravnatelj šole. Naša pot pa ni bila zaman. Pred ambulanto otrokom izmerimo temperaturo in jim razdelimo vitamine. Med drugim se dogovorimo, da bomo redno, vsak četrtek delali v ambulanti in da naj nas pričakujejo naslednji teden.

Pred nami je vikend katerega se vsi že veselimo.Vreče z umazanim perilom so se napolnile, tako da nam pranje zagotovo ne uide. Obeta se nam tudi pohod na Kasungu mountain.

Andreja

Petek, 5.8.

Kadar si imamo veliko povedati in ko Stanko ni ravno Sestanko (ko ima kakšen dan tu in tam le kakšen sestanek na dan), takrat se naše družabljenje zavleče dolgo v noč in se zjutraj zdi, da še dobro nisi zaprl oči, ko te budilka že priganja na jutranji raport. čeravno smo hiteli, smo tokrat prvič zamudili belci (najverjetneje pa smo bili zgolj zadnji med vsemi zamudniki). Konec koncev pa smo od jutranjega poročanja odnesli skoraj enako, kot da bi prišli prvi. Zaradi številnih narečij je angleščina njihov uradni medicinski jezik. Pa vendar se (briljantnemu znanju angleščine nekaterih članov odprave navkljub) zdi kot da bi govorili v nam nepoznanem chewa narečju. Zanimivo je vedeti, kako se pigeon english dejansko sliši!

Po sestanku se razdelimo. Andrejka jo ucvre na ženski oddelek, ker se ji mudi deliti zdravila. Tam jo najdemo 2 uri kasneje, ko prijazno neguje po čudežu preživelo bolnico, ki so jo dva dni prej po 2h urah le oživeli, in se v petek že hvaležno smehlja. Kristina in Urh se odločita, da se preizkusita v triažni pediatrižni ambulanti, kjer sva dan prej z Mojco greli klopi. Po končanem dnevu se strinjamo, da oficer tam igra pravo afriško roleto z malčki. Po minutnem preletu bolnika, kjer anamnezo vzame zgolj v treh stavkih, vročino izmeri s hrbtiščem roke in posluša pljuča brez stetoskopa, le z opazovanjem prsnega koša, se večina diagnoz zaključi z bodisi pljučnica ali malarija (trenutno imamo tukaj zimo in malarija ravno ne razsaja), otrok je zdravljen na pamet in le vsak deseti dejansko hospitaliziran. Da dočaka hospitalizacijo mora iz triažne sprejemne ambulante v dolgo kolono za sprejem, pa naj bo primer še tako urgenten. Naš polletni pacient, z vrednostjo hemoglobina 23 (normalno je nad 110), je po dolgotrajnem čakanju v koloni preminil na oddleku, ko so transfuzijo šele dobro nastavili. Da bi bil enak pacient pri nas preko vrste transfundiran, si najbrž ni tako težko predstavljati.

Z Mojco pa sva se pridružili Marku in Blažu, ki sta na porodniškem oddelku prežala na morebitni carski rez. Ker nas je do prve carske operacije ločila še dobra ura, smo se priključili prijaznemu oficerju na jutranji viziti. In tako se je začelo. Namesto, da bi proučevali kako uspešno so se po carskem rezu skrčile maternice v grdo prerezanih trebuhih (po stari doktrini od popka navzdol), zakaj številne mamice žal nimajo ob sebi male stručke, ki je na porodu preminila, in kateri je pooperativno vnetje zagrenilo sladke poporodne dni z novorojencem, smo pestovali male čokoladne nebogljence (ki so po polti sicer skoraj se bolj podobni našim kot pa njihovim mamam) in jim na željo mater določevali imena. Neverjetna je očitno čast, da otrok nosi za njihovo okolje razmeroma neobičajno ime, ki mu ga je izbral Muzungu. V hudih trenutnih dilemah, ki so nam jih narekovali številni zadržki (otroka sredi Afrike vendarle ne moreš zaznamovati s prekrasnim slovenskim imenom (kot na primer Jera), ki ga slišijo prvič in ga še povsem napačno izgovorijo) smo se zatekli v Sveto Pismo in iskali kompromis med internacionalizacijo, lepoto in zavetnisko močjo imena. In tako smo 4 muzungi Mariji, Ani, Izaku, Jakobu, ter dvojčkoma Marku (na tem mestu našega Marka sumimo na korupcijo imenovalcev) in Sari, vsem v angleški različici, zaznamovali življenje.

Po nepričakovani uri afriške medicine, smo odpeketali v operacijsko, kjer je bil Blaž asistent, ostali pa opazovalci (in žal nikakor občudovalci) porodne kirurgije. Reševali smo mlado punčko, tretjerojenko mamice, ki je v strahu pred sterilizacijo poskušala poroditi otroka, daleč stran od dosega državnih medicinskih zakonov. V Malaviju namreč vse porodnice po tretjem carskem rezu (zaradi visoke stopnje maternalne umrljivosti po rupturi maternice) neizbežno doleti sterilizacija. Po dolgih urah neplodnih porodnih muk se je, hvala Bogu, porodnica z obilno vaginalno krvavitvijo še pravočasno zatekla pod kirurški nož. Carski rez, ki za naše razmere vsekakor ni bil šolski, tukaj pa žal zaradi omenjenega razloga raje običajen, se je končal srečno. Otrok je zdrav, mami smo pomagali s transfuzijo, sterilizaciji pa vendarle ni ubežala.

Petek popoldne smo preživeli na terenu. Ogledovali smo si prizorišče tretjega ambulantnega centra na podruznici Sv. Jere, kot smo v šali poslovenili St. Gere. To je nasa tretja ambulanta družinske medicine, ki jo bomo tam odprli v naslednjih dneh.

Vikend, 6.,7.8.

Sobota je običajno edini dan, ko se končno naspimo, se z veseljem odpravimo na izlet in poleg medicine prebiramo tudi knjige za dušo (trenutno se fantje pulijo za Kurbe mojega življenja, kjer Marquez sočno opisuje življensko dramo nagajivega starca, ki v afriških svetu človeku niti ni več tako tuja). Tokrat nas je na kavče priklenila solidarnost do bolnega Blaža, ki ga je pestila afriška viroza (pa ne HIV, zgolj bolj nenavadna navadna viroza). Zvečer nam je romantiko pričarala podaljšana redukcija elektrike. Redukcija, prižiganje sveč v temi in dvourni klepet ob za branje prešibkem soju sveč so nas malavijski vsakdan. In če je naš Sestanko takrat ravno že po sestanku, nam ga rad zabeli še z igro kart, ki se po pravilu vedno zavleče v zgodnje jutranje ure.

Nedeljo smo začeli z otroško mašo. Starši 300ih otrok se med tem mudijo v sosednji, večji cerkvi, na maši za odrasle župljane. Poleg tega, da je otroška maša bistveno bolj prisrčna, pa je tudi nekoliko krajša (in še vedno traja vsaj uro in pol), kar smo v nedeljo s pridom izkoristili za selitev iz sicer izredno gostoljubne jezuitske hiše v svojo hiško na drugem koncu ograde. Uredili smo si skupne prostore, naše spalnice, lekarno in kot ljubiteljski arhitekti zasnovali idejni načrt za letni vrt pred hiško.

Popoldan smo si ogledali Kamuzu academy, prestižno srednjo šolo, od našega štaba oddlajeno le dobrih 40 km, ki jo je pred dobrimi 25 leti ustanovil malavijski diktator Kamuzu Banda. Šola velja za najboljšo v Afriki, na njej se šola približno 300 dijakov letno, po končanem programu pa dijaki večinoma nadaljujejo s šolanjem v tujini in se tam tudi ustalijo. Tako beg možganov prav gotovo ne pripomore k morebitnemu izboljšanju stanja v državi...

Jera