Ponedeljek, 3. september

V daljavi se začne oglašati mujezin, bobnenje iz ameriške polnilne postaje postaja vse tišje, v sosednji sobi punce že 15 minut iščejo budilko, ki sva jo z markotom nastavila na skrito mesto. Jera besni in obljublja vojno. Marko na sosednji postelji v sanjah kliče mojco. Ura je 5 zjutraj, ponedeljek, in naš novi delovni dan.

Le nekaj ur kasneje, severno pod hribom Kasungu, po peščeni cesti, mimo bananovcev, papajinih dreves, zapora in številnih vasic, kot sardine stlačeni na odprtem pick upu, drvimo k nebeškim vratom. Danes je na vrsti sv. Peter in njegovi bolani in manj bolani župljani.

Kot vedno nas pričaka velika pisana in raznolika množica. Mojo vrsto tvorijo ranjenci in opečeni, vseh spolov in starosti, nekaj starih obrazov. Vsak ponedeljek, teden za tednom. Možak z obsežno opeklino po palcu desne noge pride na ponovno previtje rane. Kavboji iz lokalne bolnišnice v Kasungu se za amputacijo niso odločili, nadaljna oskrba rane je v njegovih in mojih rokah. Izrabil sem že skoraj vse zmožnosti naših protibakterijskih in bolečinskih zdravil, mu s skalpelom temeljito šaril po rani ... Počasi palec postaja spet podoben drugemu palcu. Dekle, ki sem ji zaradi kroničnega vnetja odstranil kost mazinca leve noge že lahko hodi, rana se s pomočjo vsegamogočega celi, roj muh jo je nehal nadlegovati. Morda jo sedaj začnejo nadlegovati snubci. Tropski ulkusi, vreznine, gnojne rane ... tako nekako preko 30 ljudi. Dan švigne mimo.

Nekoliko bolj severno, vzdolž cerkvene ladje, kjer delujemo, imata pediatrično ambulanto urh in kristina. V vsakem hipu imata v naročjih vsak svojega dojencla, mu vneto merita temperaturo, tipata trebuh, preverjata hidriranost ... na tleh jima leži kakšen junak, ki bi gotovo čez kakšne pol ure umrl (tako pravita urh in kristina), merita mu frekvenco utripov in dihanja, mu v zadnjico in žile brizgata raznorazne protivročinske, protimalarične in protibakterijske kemikalije ...

V samem kotu, prečno čez ladjo, v kotičku iz ločja, kraljujeta ginekološko nastrojeni jera in mojca. Pravi strokovnjakinji za spolno prenosljive in neprenosljive boleznine. Že na daleč ločita glivično, bakterijsko ali virusno okužbo, s pomočjo kljuna se diagnozi približata na bakterijo natančno. Bežno ujamem pogovor, ko naročata bolnici, naj naslednjič pripelje še svojega moža. Ona prikima in naivno doda, da bo skušala prepričati še moževo ljubico ... welcome to africa.


Topel stisk roke, poslušanje pljuč s pulmološko natančnostjo, svetovanje o hrbteničnih teževah iz lastnih izkušenj... Zato starejše gospe najraje ujamejo prost sedež v cirilovem koščku sv. petra.

Ostanejo še starejši moški. Te s svojo resnostjo, morda tudi frizuro, ki ga dela najmodrejšega in smislom za lokalni jezik, privlači marko. Prodoren glas, ki z zanosom svetuje gospodu s povišanim tlakom o škodljivosti soli o nujnostih redne telesne vadbe in pomenu odpovedi razvadam vseh vrst, se širi v vse kote in luknje cerkve.

Na sredini, v samem centru ladje, naročila iz vseh smeri neba sprejemata jon in andreja. Jon že pravi mojster medicinske terminologije, glavnih in stranskih učinkov zdravil in količin potrebnih za terapijo. Andreja nepogrešljiva pri zbadanju otroških riti, asistiranju v moji ambulanti, vstavljanju raznoraznih kanalov in kanil, triažiranju pacientov ...

Vse to in še mnogo več se zgodi, sonce že krepko za horizontom, ko pripeljejo še zadnjega pacienta, 40ih stopinj celzija, enega leta, v res slabem stanju ... Ob soju petrolejke se ga vešče lotijo kristina in urh, jera in andreja. S širokim naborom zdravil, ciril ga potopi v čeber hladne vode ... Čez pol ure otrok cveti kot roža.

Na poti domov nas spremljajo roji komarjev, ognjišča ob cestah, goreča savana, nad nami mlečna cesta.

Torek, 4. september

Najbolj naporen dan našega tedna. Konzervirani v našem pick upu, čez polja tobaka, savano, vasi iz blata, na zahod, proti zambijski meji. 45 kilometrov do sv. Ignacija. Cesta spominja na bob stezo, peščene sipine se zaletavajo ob avto in ga mečejo sem ter tja. Prava muka za voznika. Sonce na srečo ne pripeka, jutra so še hladna, kot se za zimo spodobi. Savana počasi dobiva barve. Mimo avta švigajo domačini na kolesih, ženske na glavah nosijo vodo in raznorazne gospodinjske dobrine, otroci se bosi podijo po prašnih brezpotjih in nam vrvežavo mahajo in vpijejo ’azungu (beli človek). Po savani se podijo kure, ptiči, večkrat cesto prečkajo črni prašiči s pobalinsko irukezo.

Pred manjšo opečnato zgradbo nas, kot vsak teden, čaka črna nepregledna množica ljudi. Hitimo kot le moremo, do konca dneva pregledamo okrog 300 ljudi.

Nekaj fantov jero čaka, kot prevajalec „mojstrsko” prevede, na bilharzia appointmen. Ko ji uspejo dokazati, da imajo v urinu kri (če je jera zraven tudi pri odvzemu urina, ne vem), jim razdeli prazikvantel in ribiči (parazita dobijo med kopanjem ali ribarjenjem v bližnjih močvirjih) so do nadaljnega ozdravljeni, urin pa spet rumen in prosojen.

Markota že čakajo srebrnolasi moški pacienti, s svojim sto in enim problemom, za cirila se spet pulijo ... urh in kristina rešujeta otroke, mojca ima v rokah spet ... in jaz skalpel, jon je šef za zdravila, andrejo pa sovražijo vsi dojencli, ki jih je cepila ta dan.

Kosilo je v teh krajih nsima (polenta iz bele moke), ndivo (zelenjava, podobna špinači in grenkastega priokusa), pa za fine goste, kot smo mi, riž in steklenica kokakole. Od postojanke do postojanke se razlikuje le po izkušenosti kuharice, torej zmletosti koruze, slanosti, vonju in temperaturi kokakole.

Nazaj se spet vozimo s komarji in prahom, nad nami vzporedno celo pot kraljuje mlečna cesta in konstelacije južnega neba. Stanko nam je prejšnji teden omenil, da ga je sicer neverodostojni vaški informator obvestil, da bi bilo bolje, če se domov vozimo še za dnem. Po vaških gostilnah se namreč govori, da vsi vedo, kdaj hodimo domov in da je verjetnost roparske zasede velika. Morda se bo torej kakšen od prihodnjih blogovskih zapisov bral kot kriminalka.

Ostanek večera preživimo ob knjigah. Mojca pili svoje znanje klamidijskih okužb, urh bere kristini iz njunega A5 zvezka „Za dušo”, ciril peče pomfrit, jera že vse zna in zato lahko na računalnik igra pasjanso, jon raziskuje genocid v ruandi, jaz, fasciniran od žalostnih kurb mojega življenja, požiram markezovo ljubezen v času kolere. marko spoznava ratzingerjevega jezusa iz nazareta, andreja na staničevini preko interneta konunicira z domačimi (vsaj tako reče nam).

Sreda, 5. september


Dan za spanje, in lahkotno popoldansko ambulanto. Le kakšnih 70 bolnikov, vsi hiv/aids +, člani župnijske skupine za samopomoč. Lajšanje raznoraznih stranskih učinkov antiretrovirusne terapije, nižanje krvnega tlaka, zdravljenje oportunističnih okužb ... Po ambulanti se sprehodimo po lokalni tržnici, še zadni hip ujamemo čevljarja, ki je jonu popravil sandale, ki mu jih je ponoči zgrizel naš pes čuvaj, badi.

Gotovo se bo danes zgodilo še marsikaj, čez nekaj časa bomo pojedli odlično večerjo, (piščanca in krompir), ki jo je spekel ciril, iz nekaj deset metrov oddaljenega lokala, ameriške polnilne postaje bo hreščalo in bobnelo celo noč, še malo, pa bo muezin pozval k večerni molitvi.

Braš (za tiste, ki blog berete le občasno, blaž)

27. 8. Ponedeljek

Po lezernem vikendu se je medicinska ekipa zopet odpravila novim izzivom naproti. Kot vsak ponedeljek v bush, v faro sv. Petra, kjer je zopet cakala mnozica ljudi, zeljnih zdravil ali pa le tople besede. Sam sem se tokrat odlocil, da ostanem doma in sem tako dan prezivel na Stankovi haciendi. Tokrat se je ekipa s terena vrnila malo prej, saj se je vsem razen meni in Andrejki hitelo dokoncevati Presernovo nalogo, ki so jo morali oddati do petka. Ostanek dneva je tako meni minil v opazovanju nasih pri smukanju okoli racunalnika in razpravljanju o idejah za nalogo. Vecer smo kot ponavadi sklenili v Stankovi jedilnici s skupno vecerjo (in obicajnim menijem), ki so jo vestno pripravile punce. Po vecerji se je vecini mudilo delali naprej, drugi smo pa enostavno obsedeli pred Stankovo televizijo ali pred racunalnikom in pregledovali posto.

28. 8. Torek

Tokrat sem se ekipi z izkusnjami prejsnjega tedna pridruzil tudi sam. No, ekipa je bila zaradi raziskovanja malce okrnjena. Tako smo se jaz, Marko, Blaz, Mojca in Andrejka po zasilnem zajtrku odpravili na delo, ob torkih v krepko uro oddaljeno zupnijo sv. Ignacija. Voznjo nissanovega pickupa so tokrat zaupali meni. Zadeva ni otrocje lahka, saj vec kot polovica poti do omenjene fare poteka po zasilnih makadamih, polnih nepricakovanih lukenj(cez sicer dokaj idilicno afrisko pustinjo). Ker se ponavadi vsaj dva cloveka in oprema vozijo v trdem kesonu, je treba zelo paziti pred prevec poskocno voznjo. Avto kaj hitro lahko obstane tudi v cestnih sipinah drobnega peska. Za prvo daljso voznjo sem se na sreco kar solidno obnesel (tistih par poskokov cez luknje je treba pac vzeti v zakup). Za razliko od ostalih vozenj pa se nam je tokrat pripetil zanimiv dogodek. Ob voznji cez makadamska brezpotja sem namrec povozil Zeleno mambo, sicer zelo strupno kaco zivo zelene barve. Zelena mamba je v Malaviju sicer prisotna s kar veliko populacijo. Ko sem mislil zapeljati vzratno in slikati kaco, sem ugotovil, da se je ranjena odplazila naprej v grmicevje. Iskati ranjeno mambo bi bilo seveda vse prej kot varno pocetje. Ko smo prispeli, je zopet cakala mnozica ljudi. Moje prispevek je bil, kot sem se navadil, tudi tokrat deljenje zdravil po narocilu medicincev, ki so vestno zdravili ljudi in prisluhnili njihovim problemom (vcasih priskocim na pomoc tudi Blazu pri kirurskih rutinah). Na sreco je bila tu se Andrejka, ki je z merjenjem temperature poslala v obravnavo vrocicne otroke, ki bi sicer zlahka ostali neopazeni med kopico zdravih vrstnikov.

Po vecurnem delu smo pocasi pospravili in zlozili opremo v avto. Naredili smo se nekaj posnetkov nad poziranjem navdusenih otrok in se odpravili domov. Nazaj smo peljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas enega nasih prevajalcev. Mozak, ki je sicer ucitelj, nam je med drugim povedal, da je toliko okuzbe s hivom med tudi zaradi navade Malavijcev, da primernost zenske za zakon presojajo skoraj izkljucno skozi spolno interakcijo. Tako da sprobajo tudi do 10 ali vec zensk, da najdejo koncno pravo. Sicer pa je povedal se, da ima okoli 30 odstotkov moskih kar po dve ali celo tri zene (ce so jih le zmozni prezivljati). Domov smo prisli kar utrujeni. Tako smo zopet imeli skupno vecerjo, po kateri smo si izmenjali izkusnje preteklega dne. Urh, Ciril, Jera, Kristina so dan preziveli na misijonu, zaposleni pred racunalnikom, s pisanjem naloge.

29. 8. Sreda

V sredah je za obravnavo na vrsti domaca fara sv. Jozefa. Tako se je okrnjena ekipa po zajtrku odpravila na delo. Sprva sem nameraval ostati doma, vendar sem le vzkocil zadnji trenutek na z zdravili in opremo nalozen keson pick upa. Ko smo prisli do zupnije, je Stanko prisel presenecen naproti. Zmenili smo se namrec, da bomo vsako drugo sredo delali v neki novi vasi. Res smo se sicer o tej moznosti pogovarjali, vendar je to Stanko vzel zares in nemudoma organiziral novo destinacijo. Malo preseneceni smo se vsedli v avto in odpeljali do priblizno 30 minut oddaljene vasice, ki lezi na sreco pri glavni in zato edini asfaltirani cesti v drzavi (vodi do glavnega mesta). Tam so nas pricakale trume zdravja zeljnih ljudi, povecinoma mlajsih zensk z dojenckom na rami. Za razliko od ostalih vasi smo tu delali v malo boljsi hiski, sicer se vedno brez elektrike. Ker je tokrat ostal doma zaradi seminarske tudi Blaz, sta imela Marko in Mojca res polne roke dela. Tudi midva z Andrejko sva se mogla nekoliko bolj podvizati, da sva zadovoljila narocilu zdravil. Ko je padla tema smo utrujeni, vendar zadovoljni pospravili stvari in odsli proti domu. Domacini so nam v zahvalo dali celo zivo kuro (na koncu smo jo pustili nasi prevajalki). Nazaj smo se odpravili v temi. Nocna voznja zahteva v Malaviju kar nekaj koncentracije. Ceste so namrec vecinoma slabe in pogosto te preseneti sredi asfalta luknja, ki se ji je dobro pri 70 km/h nekako izogniti (ce recimo hoces ohraniti zaupnico za voznjo). Tudi ljudje se ob cesti kar prosto sprehajajo, tako da je treba voziti bolj po sredini ceste. Domov smo prisli kot ponavadi utrujeni. Nase znanstvenike smo zalotili sedece pred racunalniki in pisoce se zadnje strani naloge. Po vecerji in listanju raznih knjig smo se pocasi odpravili spati.

30. 8. Cetrtek

V cetrtek me je ze na vse zgodaj zbudil hrup. Bili so Stankotovi delavci, ki so z napol skrhano zago rezali les. Stanko ima namrec na misijonu zaposlenih 60 ljudi, ki gradijo popravljajo, zalivajo...vse sicer z afriskim tempom. Tako delajo eno uro, potem se pa za dve uri kar nekam izgubijo ali pa posedajo. Po daljsi pavzi zopet pridejo malo delati in se vec pocivati. Ni kaj, v Afriki je cas drugotnega pomena. Dan doloca pozicija sonca in nic drugega. Tako smo vsi vstali malo bolj zgodaj. V cetrtkih je na vrsti sv. Pavel. Takoj ko smo prispeli je bilo jasno, da bo treba zaradi mase ljudi, ki je cakala narediti selekcijo. Bili smo namrec v tretjinski zasedbi. Tako je Marko vzel termometer in dal prednost vrocicnim otrokom. Tudi tistim, ki so bolj kot po zdravje prisli malo na pogovor, je dal jasno vedeti, da bodo na vrsti drugic. Tako smo malo razrecili mnozico in jo naredili primerno stevilcno okrnjeni ekipi. Zopet ni manjkalo dela. Malarija, HIV, razne glivicne in bakterijske okuzbe so tudi tokrat pridno redcile stevilo nasih zdravil. Zopet so bili nasa prioriteta otroci, ki jih, kot drugod, tudi tu ni manjkalo. Prav posreceni so s svojo prijaznostjo in veseljem. Da so povecini bosi umazani in se kaj, jih prav nic ne moti. Okoli 17ih smo pregledali se zadnje paciente in se odpravili domov. Ker so petki prosti, smo se po napornem tednu kar odahnili. Pred nami je bil namrec dolgi vikend. Ob povratku domov smo zopet nase raziskovalce zalotili pred racunalnikom. Naloga je bila sicer ze napisana, vendar je do koncne forme manjkalo se kar precej dela. Ker je zacelo hrane zmanjkovati, sva se s Cirilom (oce) odpravila v trgovino. Ob prihodu v Malavi sem bil sicer presenecen, da so cene v malo bolj zalozenih trgovinah enake kot v Sloveniji, kljub temu, da so ljudje seveda bistveno bolj revni. So pa cene izdelkov na trznici (sadje, zelenjava, ribe, ...) primerne njihovim dohodkom. Poceni cigarete tako stanejo preracunano 30 evrocentov (kadi sicer presenetljivo malo ljudi). Po nakupih in vecerji sem sam vecer nadaljeval z branjem knjige, ostali pa so bili zaposleni z ze tolikokrat omenjeno nalogo. Pisali so vso noc, jaz pa sem se utrujen odpravil spat (in vesel, da mi ni bilo treba sodelovati).

30, 31. 8, 1. sept. Vikend

Pa smo ga le docakali. Petek, sobota in nedelja so namrec dnevi, ko si po razmeroma napornem tednu lahko vzamemo nekaj vec casa zase, in recimo za svoje turisticne ambicije. Ko sem se zbudil v petek in sel v kuhinjo zajtrkovati, sem ugotovil, da so nasi raziskovalci ze celo noc pokonci in dodelujejo se zadnje podrobnosti pri nalogi, ki mora biti odana cez dve uri. Ko so koncno sklenili, da je naloga nared, so jo Stankotovega racunalnika ponosni in utrujeni poslali v Ljubljano. Kar odahnili so si po vecdnevnem vztrajnem pisarjenju in premisljevanju. Tako se je vikend zacel za vse. Neprespani in utrujeni so popadali v postelje in petkovo popoldne preziveli spece. Zvecer smo si privoscili malo obilnejso vecerjo ter naredili refleksijo tedna. Nekako smo sklenili, da bi bilo v soboto dobro iti na izlet. Tako smo odpeljali s Stankovim pick upom do bljiznjega narodnega parka (Kasungu national park). Po uro in pol dolgi voznji po makadamu, mimo skromnih vasic s hisami iz blata in slamnatimi strehami, ter kopicami otrok, ki so pritekli iz hisk in nam veselo mahali, smo prispeli do vztopne tocke.

V parku je sicer cela kopica zivali, od slonov do antilop, ki so se tokrat pridno skrivale in tako nasim ocem vecinoma ostale nevidne. Nazaj grede je 100 metrov pred nami cesto preckala slonja druzina. V parkovem jezeru smo med drugim opazili povodne konje, ter zraven jezera neke srnam podobne stirinozce. Eksoticnih ptic je bilo v izobilju. Teh zivali smo sicer bolj navajeni iz dokumentarcev. Po pijaci v lokalnem baru, smo se utrujeni in novih vtisov polni, vrnili na stanicevino, kjer smo imeli slovensko maso (velja za nedeljsko). Po masi smo povecerjali. Vecer se je za nekatere (po Stankovi zelji) nadaljeval s partijo taroka, medtem ko smo jaz, Jera, Kristina, Urh in Andrejka pogledali film. Ciril se je zaposlil s pisanjem ljubezenskega pisma materi. Po taroku in filmu smo, v pricakovanju zanimive nedelje pod vrocim afriskim soncem, utrujeni popadali v udobje postelj.

Jon