Urjenje / 2. teden

Po enoletnih pripravah (na vsaj 6 let studijske podlage) smo se pretekli teden koncno zares spoprijeli z medicino v tropih. Videli smo stvari, ki nam do zdaj niso bile znane in pocasi le zacenjamo razumeti pomen kazalcev, ki Malavi uvrscajo med najrevnejse drzave sveta.

Vec kot 12 milijonov malavijcev ima v povprecju na voljo le 1 zdravnika na okrog 50 000 prebivalcev. Kako se grejo medicino v takih pogojih, smo spoznavali v osrednji drzavni bolnici (Kamuzu central hosptal) v Lilongveju, glavnem mestu Malavija. Bolnica je prenatrpana, primerno izurjenega osebja je seveda veliko premalo. Oskrba bolnikov skoraj v celoti temelji na delu tujih zdravnikov. Nekaj jih je tu prek Organizacije zdruzenih narodov, drugi delajo pod okriljem humanitarnih organizacij, kot so MSF (Zdravniki brez meja) in VSO (Voluntary service organization), pediatricni oddelek vodijo zdravniki iz univerze Baylor (ZDA). Pomanjkanje zapolnjujejo t. i. zdravstveni uradniki (health officer), ki so po treh letih solanja ze porinjeni v samostojno igranje zdravilstva in tudi opravljanje po nasih standardih vse prej kot enostavnih kirurskih posegov.

Nasa odprava se je med tednom raztepla po razlicnih oddelkih, kjer so se nam na ogled ponujale razlicne boleznine, ki so bile osnova za vecerno skupinsko poglablanje znanja tropske medicine. Mojca in Jera sta obcudovali nacitanost specialistov pediatrije iz ZDA in bili tako price verjetno najboljsemu priblizku Medicine. Andreja je po zacetnih zapletih z zbirokratizirano predstojnico medicinskih sester uspesno dokazala strokovno in motivacijsko prevlado nad temnejsimi kolegicami. Blaz je bil v mali operacijski dvorani vsakodnevno prica zdravilsko sivilskemu cirkusu, ki bi v taki obliki pri nas odnesel marsikatero licenco. Sprejeli so npr. otroka, ki je imel zaradi hudih poskodb po prometni nesreci ze zelo zozeno zavest. Nevesc uradnik, ki se je igral zdravnika, ni niti pomislil, da je otrok kakorkoli ogrozen, preprican je bil, da je mali le muhast in pac noce odgovarjat.. Vsak dan sprejmejo tudi po vec bolnikov, ki v bolecinah moledujejo za reklamacijo zdravljenja. Zaradi popolnoma nesterilne kirurgije se namrec rane nocejo celiti brez visoko zvisane telesne temperature, hudih oteklin in izcejanja neverjetnih kolicin gnoja. . Sam sem nabiral izkusnje na internistcno infekcijskem oddelku, ki ga z zanimivo mesanico ljubezni do medicine, klinicnega navdusenja in necim med aroganco, sarkazmom in neprenasanjem lokalne kulture, obvladuje dr. Eric. Gre za tipicnega ameriskega nergaca, ki pa neverjetno uziva v svojem delu za OZN. Je popolnoma nemogoc nadrejeni za crno osebje, hrati pa izjemno zavzet za probleme najbolj bolnih. Povprecna starost bolnikov na njegovem oddelku je vsaj za 30 let nizja kot na primerljivem oddelku kjerkoli v zahodnem svetu. Pricakovana zivljenska doba je namrec tu le okrog 40 let in se je v zadnjih desetletjih se nizala, v glavnem seveda zaradi bolezni, ki se pogosteje pojavljajo zaradi velike razsirjenosti HIV&AIDSa. Tako sem bil na oddelku prica najrazlicnejsim zapletom zaradi tuberkuloze, veliko je meningitisov, pljucnic in raznoraznih crevesnih obolenj. Zanimivi so primeri bolnikov s srcnim popuscanjem, ki so bili zadnjih nekaj let neustrezno zdravljeni zaradi napadov astme. Eric je kljub pomanjkanju casa ob nabito polnem oddelku izjemno dober mentor. Jedrnato in navdusujoce razglablja celo dileme manj smiselnih vprasanj. V cetrtek sva bila s studentko iz Freiburga prici najprej mucni tisini in nato custvenemu izbruhu ob njegovem prvem vbodu z nesterilno iglo v vec kot eno in pol letnem delu v tropih. Ob taki nesreci je verjetnost za okuzbo s HIV vecja kot kot ob spolnem odnosu (kljub HIV pozitivnemu bolniku vseeno le okrog 0,3 %), po Ericovih besedah pa je tak nacin prenosa predvsem dosti manj prijeten... Po petnajstih minutah je negativen rezultat testiranja bolnika za HIV dodatno sprostil napetost.

Kljub najvecji mozni previdnosti pri ravnanju z ostrimi predmeti, predporocni cistosti in zakonski zvestobi (Kristina in U) torej tudi za nas obstaja dolocena nizka verjetnost okuzbe s HIV. Vsekakor pa ni razloga za strah nasih domacih, saj imamo poleg zaupanja v nizko verjetnost prenosa virusa (ze omenjenih 0.3 %) v hladilniku jezuitske zupnije se draga protiretrovirusna zdravila, ki jih za potrebe odprav Sekciji za tropsko medicino posoja nasa infekcijska klinika. Kljub omenjenim previdnostnim ukrepom smo iz bolnice vseeno ze uvozili neznanega povzrocitelja hude slabosti in bruhanja. Obolela Jera, ki ji simptome uspesno blazimo z doniranimi zdravili, zaenkrat se molci o nacinu prenosa obtozenega virusa.

Gostovanje v osrednji bolnici je dovolj zanimivo in predvsem zelo koristno za nase kasnejse delo na vaseh. Bolniki, ki ob vsem videnem vseeno ozdravljeni zapuscajo bolniske sobe, so lahko hvalezni srecni konstelaciji funkcijske rezerve crnega telesa, zdravilne moci avtosugestije, nedvomne pomoci Bozje milosti in moza v belem, ki mnogokrat zaradi pomanjkanja celo osnovnih zdravil srecno zgodbo le bolj ali manj intenzivno obcuduje. Nas najvecji dosezek preteklega tedna je bil zagotovo nakljucni dogodek na poti iz bolnice. Ob cesti smo bili prica epilepticnemu napadu zenske z otrokom na njenem hrbtu. Prisli smo v trenutku, ko je nesrecna mama ze izgubljala zavest in bi brez nase pomoci z vso tezo zgrmela na enoletnega otroka, ki bi se ob izpostavljenem vratnem delu hrbtenice lahko tudi tezje poskodoval. Na sreco se je koncalo le s polulanim narocjem nase medicinske sestre, ki je prestregla otroka.

Za konec tedna smo se vrnili v zupnijo p. Stanka Rozmana, ki je ob njegovi gostoljubnosti hitro postala nas afriski dom. Vceraj smo si ob nekaj urah studija privoscili tudi potreben pocitek, danes na Gospodov dan, pa je za nami otroska masa in rokovanje z nekaj sto udelezenci po njej. Spomin na otrosko navdusenje nad belimi zdravniki nam bo med tednom v kaoticni bolnici olajsal marsikateri nepricakovani zaplet.

Marko