Veselo pričakovanje

Kako malo je včasih potrebno, da osrečiš sočloveka. Podarjena prazna plastenka od vode, ki smo jo v ambulanti spili preko dneva, nariše na obraz otroka neverjeten nasmeh in glasen zikomo ti jasno pove, da ti je iz srca hvaležen za to “darilo”.

Prejšnji teden je tudi pater Stanko dobil velikansko darilo. Pa ne samo on, celoten Kasungu in njegov okoliš. Dobrotniki iz Kanade so poslali nekaj ton človekoljubne pomoči. Veseli moški obrazi, ki so cel dan raztovarjali težak tovor, kažejo, da je ta pomoč prišla v prave roke.

Dnevi minevajo z neverjetno naglico in tudi našim deloviščem so šteti dnevi. Samo še teden dni dela po vaseh je pred nami. Slovo od preprostih, a izredno ljubeznivih in prijaznih ljudi bo zelo težko ...

Kljub temu da je od prejšnjega tedna dalje delovna ekipa močno okrnjena, se vrsta pred našo ambulanto ni zmanjšala. Ljudje potrpežljivo čakajo na svojih nekaj minut, ki jih potrebujejo, da zaupajo svoje težave »belim zdravnikom«. Naš utečeni način dela, ki se je izkazal za zelo učinkovitega, se nadaljuje. Najprej so na vrsti pravi bolniki. Med njimi izstopajo visoko febrilni otroci, katerih končne diagnoze so pogosto: malarija, pljučnica, vnetje sečil, tonzilitis ... Na koncu skoraj vsak otrok dobi injekcijo ali dve. Kot najbolj osovraženemu članu ekipe, če sklepamo po pogledih otrok, ki čakajo v ambulanti in jokajoče prosijo svoje matere naj jih že končno odnesejo domov, mi vedno ostane naloga, da apliciram zdravilo. Kakor koli že, bolečina ob ostrem ubodu je kmalu pozabljena in ob odhodu domov smo spet prijatelji. Vsaj upam, da je temu tako.

Imamo tudi veliko bivših pacintov, ki nas redno s hvaležnostjo obiskujejo.

Med njimi je tudi nekajmesečni HIV pozitiven fantek, ki je pred dnevi zaradi iste bolezni izgubil svojo 20-letno mater. Pred dvema mesecema, ko smo prvič odprli delovišče v domači župniji, je bil naš prvi resnejši pacient. Takrat zelo resno podhranjen in bolan fantek, danes, če odmislimo, da ima HIV, kar žari. Dobil je lepa, okrogla lička in zadovoljen nasmeh na njegovem obrazu nam pove, da njegova stara, bolehna babica lepo skrbi zanj. Redno prihajata po otroško hrano s katero ju pridno zalagamo.

Konec tedna smo dobili nove stare goste. Pred odhodom nazaj v domovino sta se na naše veliko veselje zopet oglasila Mojca in Tomaž (zakonca Poličar), ki tako zaključujeta svoje poročno potovanje po Afriki.

Včeraj pa smo na letališču pričakali Gabra in Suškota, težko pričakovana člana potovalnega dela ekipe, ki sta nas razveselila s slovenskimi dobrotami. Veliko je bilo tem, katere smo morali urgentno predebatirati. Tako se je zabava, ki smo jo priredili ob prihodu novih gostov, zavlekla pozno v noč.

Skratka, imamo se lepo, čas nam prehitro mineva.

Verjetno pa so doma drugačnega mnenja.

Andreja

Sablje in štirje mušketirji

Z odhodom najčlanov (članov z najžlahtnejšimi medicinskimi titulami) bi si skoraj mislili, da se naše delovišče v Afriki zapira. Pa še zdaleč ni tako. Potihem smo že komaj čakali, da se pediatrična delavnica Kristine in Urha preda v roke dekletoma, ki sva bili do sedaj v blogu sloveli (in želi zavist prenekatere Slovenke) zgolj po venerološki (urološko – ginekološki) ambulanti. Da v daljni Sloveniji ne bo zvenelo po nekem spolnem izprijenju, naj poudarim, da je bila ta ambulanta, ki je za afriške razmere tako zelo bistvenega pomena, nekako porinjena v roke najbolj požrtvovalnima članoma ekipe. Kdo pa si rad ogleduje skoraj vedno hudo načete intimne predele afriškega človeka? Res, da moški del (upravičeno) slovi po neverjetnih dolžinah, pa se kljub temu v pregledovalnici prenekateri moški niti ne upa razodeti pred žensko raziskovalko …


... ženske pa se, navkljub raznoraznim nagajivim bolezninam, obnašajo, kot da jih tam doli še nihče ni nikoli obiskal. Po dveh mesecih raziskovanja in odkrivanja, se situacij pošteno privadiš, prenekatere se zde že prav hudomušne, marsikateremu pa bi lahko po dvomesečni praksi nerodnost prihranili, ker mu diagnozo postaviva že po treh uvodnih stavkih, ki jih s prevajalcem končno izvlečeva iz sramežljivega bolnika. Zaradi slave, ki sva jo na blogu poželi (upam si celo trditi, da si poročena Kristina v ta projekt ni upala stopiti, ker si je po poroki premisliti zaradi prekratkih slovenskih mer že malce preveč neprimerno), pa je prav, da malo orišem to problematiko.

Afrika je celina aidsa. In prav Malavi je po statistikah v svetovnem vrhu. Vsak šesti prebivalec naj bi bil okužen z virusom HIVa. Med populacijo v naši ambulanti pa je okuženost verjetno še višja. HIV se prenaša najpogosteje s spolnim stikom. Tako je pogostnost spolnih bolezni (sifilis, čankroid, gonoreja, klamidija ...) zaradi okrnjene imunosti še v večjem porastu. In obratno, zaradi spolnih bolezni je ob načeti sluznici verjetnost prenosa HIVa višja. Spolne bolezni, ki jh opažamo tukaj v že zelo napredovalem stanju, povzročajo bolnikom hude težave, med hujšimi je sigurno neplodnost ali pa denimo prenos bolezni noseče matere na otroka .... Tako najdeva z Mojco velik smoter v delu s temi bolniki in poleg tega veliko pridobiva tudi na izkušenjah in razgledanosti na področju spolne medicine, s čimer se zdravnik, ki ni posebej specializiran za to področje, v Sloveniji le redko sreča.

Pa vednar najina slava temelji zgolj na nekaj primerih na dan, ki jih sicer obdelava vzporedno z bodisi najbolj ljubko pediatrično ambulanto ali pa geriatrično žensko ali moško ambulanto (kot temu v šali pravimo tukaj, čeravno stare populacije v Afriki v primerjavi z otroki skorajda ne vidiš). Največji napor nam tukaj predstavljajo predvsem starejše ženske, ki za razliko od moških vrstnikov, najbolje igrajo in hlinijo težave. Ko zdraviš moškega, veš, da je res bolan. ženske pa imajo tekom dneva vse isto boleznino in še ta je ponavadi tista, ki se je pri predhodnicah izkazala za najbolj zdravilonosno. V geriatrični ženski ambulanti je tako bolnik, ki ti ga je v venerološko ambulanto poslal kolega, pravo olajšanje in počitek za meso in duha!

Zapustil nas je Urh, ki pod vzdevkom Biozlati spet guli šolske klopi, tokrat v tujini na temo splav, in njegova zvesta ženka Kristina, ki jo je poleg ljubezni do moža v Slovenijo prignala tudi bratova urgentna poroka (kot specialistki za afriško spolnost se mi tudi tu ob nenadno postavljenem datumu utrne kak pomislek ...). Zapustila sta nas tudi naš internist dr. Ata in naš predragi lekarnar Jon, ki je s svojo ekonomsko žilico neverjetno pokapiral farmacijo ter zdravila velikodušno razpečeval (in to celo zastonj!). Tako je nam, preostalim Malavijcem, ostalo še več zares bolnih otrok in pa atova geriatrična ambulanta. Veliko časa pa po novem zopet izgubimo v lekarni, kjer nam nihče več ne pripravlja zdravil. Dragoceni so bili ti naši štirje mušketirji! Kot specialist za spolnost v Afriki pa si dovolim tudi opazko, da je po odhodu mladoporočencev ostala ekipa zavoljo papirnatih sten vsaj nekoliko bolj prespana in tako morda malce hitrejša na delu ...

Da je naš Blaž pravi dermatolog, kar bi sicer glede na nominacijo za Univerzitetno Prešernovo nagrado (fantu kapo dol!) lahko že presegel, se nam je dozdevalo že pred Afriko, končno pa so to pokapirali tudi Malavijci in tako se nam ostalim ni treba več ukvarjati s kožo. Le Marko ga počasi dohiteva s kožo majhnih fantkov, katerim mora zaradi inficirane in neprehodne fimoze širiti njihovo moškost. Takih otrok je vsak dan na tone, Marko pa že pravi mojster.

Andreje se boji vsak, ki jo zagleda. Za tiste, ki je ne poznate, ne zgleda kot strašilo, prav nasprotno, je prava mlada lepotica, ki pa se prevečkrat z injekcijsko iglo upre v majhno otroško ritko. Sedaj, ko je nastopil manjek osebja, ima tudi sama svojo ambulanto, kjer ji le s kakšnim nasvetom tu in tam priskočimo na pomoč »zdravniki«.

Midve z Mojco pa sva končno zadihali, otroški jok in vročične glave so pravi balzam za najini afriško-venerološki duši!

Jera