2., 3. teden

Po tednu dni siviljskega cirkusa, kot se je izrazil Marko v prejsnem dnevniku, kjer areno tvorijo majhne zelene zavese, tri bolniske mize, tla beton, in kjer ima cirkuski mojster ali pa vajenec, na voljo le omejeno in pogosto napacno orodje, po vrhu nesterilno, topo in krivo, kjer ima poskodovani le teoreticne moznosti, da mu ne bo treba na naslednjo predstavo, torej dreniranje ze mocno zagnojene in vnete rane, sem se prikljucil Markotu in njegovi pestri mednarodni zasedbi kavbojev in strokovnjakov, na infekcijsko internisticnem oddelku.

Ze prvi dan prava adrenalinska bomba. Ozivljanje bolnice srednjih let, z meningokoknim meningitisom. Na sosednjih posteljah njeni sorodniki, ki so nemo opazovali nase pocetje in trud. Nasploh je tukaj navada, da ima vsak bolnik pri sebi se vsaj nekaj sorodnikov, ki bolniku krajsajo cas, skuhajo kosilo, ga umijejo, pred bolnisnico ali pa kar ob bolniski postelji pa pogosto celo prespijo. Z Markom sva jo ozivljala in predihavala, anesteziolog Lucio Viktor, Filipinec, nizke rasti in deskega obraza, je poskbel za potrebno dozo adrenalina in atropina. Kljub velikanskemu trudu nam na zalost ni uspelo. Dr. Erik je v svojem utrujenem in sarkasticnem slogu dejal, da je bil primer izgubljen ze davno, zacel pa se je izgubljati, ko je bolnica, tako kot vecina vseh, ki se zdravijo na oddelku, zbolela za HIVom.
Dogodek so nemo opazovali tudi sorodniki ostalih bolnikov v sobi, pa tudi kopica bodocih clinical officerjev. Morda jim bo sporocilo, da se je za zivljenje, ki v Malaviju nima nobene vecje vrednosti, vedno vredno potruditi do konca, prislo do srca.
HIV je globoko zarezal v generacijo srednjih let, ostajajo starejse generacije in pa stotine sirot, za katere skrbijo sorodniki. Smrt je mocno prisotna v njihovem vsakdanu. Na sreco pa tudi rojstva.
Jera, Mojca in Andreja so si te dni izkusnje nabirale v mestni porodnisnici. Pravi cirkus. Dvajset postelj in na njih rjovece porodnice, le nekaj babic in sester. Vsaka porodnica v drugacnem polozaju, leze, kaksna cepe, nekatere na vseh stirih, vsaka brez anestetikov, ki bi vsaj malo olajsali bolecino. Vsakega tretjega novorojenca tukaj porodijo s pomocjo vakuuma, in skoraj vsakega desetega je potrebno ozivljati. Na truplu ravno umrlega dojencka ameriska babica uci svoje stanovske kolegice, kako se pravilno ozivlja. Medtem se na sosednjih posteljah, brez zaves in protibolecinskih sredstev zivljenje odvija naprej. Novorojencki pa cmerijo, vsi skravzlani in cokoladni, z lepo okroglo, ali pa od vakuuma nekoliko piramidno glavo. Na sreco zna biti zivljenje tukaj tudi res lepo. Dekleta se o lepih in manj lepih novorojenckih pogovarjajo se cele vecere.

Na najin oddelek je za mesec dni prisel se American, dr. Williams. Takoj je usposobil ze davno pozabljeni ultrazvocni aparat, naju z Markom pa tekom dni naucil lumbalnih in torakalnih punkcij. Pred dvajsetimi leti je bil tri leta edini zdravnik in vodja bolnisnice na jugu Malavija, sicer pa je profesor na univerzi Druxell in oce stirih otrok. Poln vescin in obcudovanja vrednega znanja, z odlicnim pristopom do bolnika.
Bolnik, ki je trpel za tuberkuloznim meningtisom nam umre, ker so ga svojci raje kot po nazogastricni sondi, hranili preko ust. Revezu so nekoliko redkejso polento iz bele koruze in brez pravega okusa, nsimo, kot ji pravijo, pocasi nalili v pljuca.

Vecer sredi tedna se z Markotom, tik pred odhodom domov ustaviva v travmatoloski areni, opisani na zacetku. Ravno sprejmejo dva fantka, brata, ki so ju pripeljali iz 60 kilometrov oddaljenega kraja. Zbil ju je avto. Prometne nesrece so v Malaviju izredno pogoste, predvsem ponoci, ker nimajo poulicne razsvetljave, ljudi, ki jih kar mrgoli ob cestah pa se ponoci ne vidi prav dobro (veliko pridoda se njihov ten koze). Starejsega od bratov, 7 letnega, z Markom na hitro pregledava. Ima razsirjeno zenico na levi, leva polovica telesa postaja pareticna. Posumiva na epiduralni hematom. Hitro ga odpeljeva na rentgensko slikanje glave, ki pokaze lobanjsko vdrtino na desni strani. Takoj pokliceva dezurnega kirurga, Filipinca, dr. Muykota, izsolanega v Ameriki, sicer pa pravo starosto malavijske kirurgije. Zaradi pomankanja diagnosticnih moznosti, edini CT imajo namrec v Blantyru, mestu na jugu drzave (ki pa je trenutno pokvarjen) se za drenazo morebitnega hematoma ni odlocil. Dejal je, da z nezavestnim bolnikom, z odprto glavo povrhu, nima kam. Da bi potem gotovo umrl, tako pa je upanje. Fantka smo sli cez nekaj dni pogledat, stanje se mu je rahlo izboljsalo, vendar pa njegova usoda ni ravno roznata. Mlajsi bratec jo je na sreco odnesel le z veliko zagnojeno rano na glavi.

V bolnisnici se nam pridruzita se Urh in Kristina. Polna vtisov prihajata s porocnega potovanja.

Sredi tedna roparji pretepejo anesteziologa, dr.Luciota Viktorja. Sredi belega dne so ga zbili s kolesa in mu okradli racunalnik. Naslednji dan je poln modric in vtisov razlagal svojo strasljivo zgodbo. Malavi je na Ciinem seznamu najrevnejsa drzava na svetu. Roparji si radi, predvsem ob mraku, izberejo najboljso zrtev, kar je Lucio, sam, s svojo gracilno postavo, prav gotovo bil. Vrednost njegovega prenosnika dosega dve ali triletno placo delavca. Dober ulov.

Sedaj smo v Kasungu, polni vtisov in novih izkusenj. Pocasi zacenjamo z delom po vaseh.

Blaz

Urjenje / 2. teden

Po enoletnih pripravah (na vsaj 6 let studijske podlage) smo se pretekli teden koncno zares spoprijeli z medicino v tropih. Videli smo stvari, ki nam do zdaj niso bile znane in pocasi le zacenjamo razumeti pomen kazalcev, ki Malavi uvrscajo med najrevnejse drzave sveta.

Vec kot 12 milijonov malavijcev ima v povprecju na voljo le 1 zdravnika na okrog 50 000 prebivalcev. Kako se grejo medicino v takih pogojih, smo spoznavali v osrednji drzavni bolnici (Kamuzu central hosptal) v Lilongveju, glavnem mestu Malavija. Bolnica je prenatrpana, primerno izurjenega osebja je seveda veliko premalo. Oskrba bolnikov skoraj v celoti temelji na delu tujih zdravnikov. Nekaj jih je tu prek Organizacije zdruzenih narodov, drugi delajo pod okriljem humanitarnih organizacij, kot so MSF (Zdravniki brez meja) in VSO (Voluntary service organization), pediatricni oddelek vodijo zdravniki iz univerze Baylor (ZDA). Pomanjkanje zapolnjujejo t. i. zdravstveni uradniki (health officer), ki so po treh letih solanja ze porinjeni v samostojno igranje zdravilstva in tudi opravljanje po nasih standardih vse prej kot enostavnih kirurskih posegov.

Nasa odprava se je med tednom raztepla po razlicnih oddelkih, kjer so se nam na ogled ponujale razlicne boleznine, ki so bile osnova za vecerno skupinsko poglablanje znanja tropske medicine. Mojca in Jera sta obcudovali nacitanost specialistov pediatrije iz ZDA in bili tako price verjetno najboljsemu priblizku Medicine. Andreja je po zacetnih zapletih z zbirokratizirano predstojnico medicinskih sester uspesno dokazala strokovno in motivacijsko prevlado nad temnejsimi kolegicami. Blaz je bil v mali operacijski dvorani vsakodnevno prica zdravilsko sivilskemu cirkusu, ki bi v taki obliki pri nas odnesel marsikatero licenco. Sprejeli so npr. otroka, ki je imel zaradi hudih poskodb po prometni nesreci ze zelo zozeno zavest. Nevesc uradnik, ki se je igral zdravnika, ni niti pomislil, da je otrok kakorkoli ogrozen, preprican je bil, da je mali le muhast in pac noce odgovarjat.. Vsak dan sprejmejo tudi po vec bolnikov, ki v bolecinah moledujejo za reklamacijo zdravljenja. Zaradi popolnoma nesterilne kirurgije se namrec rane nocejo celiti brez visoko zvisane telesne temperature, hudih oteklin in izcejanja neverjetnih kolicin gnoja. . Sam sem nabiral izkusnje na internistcno infekcijskem oddelku, ki ga z zanimivo mesanico ljubezni do medicine, klinicnega navdusenja in necim med aroganco, sarkazmom in neprenasanjem lokalne kulture, obvladuje dr. Eric. Gre za tipicnega ameriskega nergaca, ki pa neverjetno uziva v svojem delu za OZN. Je popolnoma nemogoc nadrejeni za crno osebje, hrati pa izjemno zavzet za probleme najbolj bolnih. Povprecna starost bolnikov na njegovem oddelku je vsaj za 30 let nizja kot na primerljivem oddelku kjerkoli v zahodnem svetu. Pricakovana zivljenska doba je namrec tu le okrog 40 let in se je v zadnjih desetletjih se nizala, v glavnem seveda zaradi bolezni, ki se pogosteje pojavljajo zaradi velike razsirjenosti HIV&AIDSa. Tako sem bil na oddelku prica najrazlicnejsim zapletom zaradi tuberkuloze, veliko je meningitisov, pljucnic in raznoraznih crevesnih obolenj. Zanimivi so primeri bolnikov s srcnim popuscanjem, ki so bili zadnjih nekaj let neustrezno zdravljeni zaradi napadov astme. Eric je kljub pomanjkanju casa ob nabito polnem oddelku izjemno dober mentor. Jedrnato in navdusujoce razglablja celo dileme manj smiselnih vprasanj. V cetrtek sva bila s studentko iz Freiburga prici najprej mucni tisini in nato custvenemu izbruhu ob njegovem prvem vbodu z nesterilno iglo v vec kot eno in pol letnem delu v tropih. Ob taki nesreci je verjetnost za okuzbo s HIV vecja kot kot ob spolnem odnosu (kljub HIV pozitivnemu bolniku vseeno le okrog 0,3 %), po Ericovih besedah pa je tak nacin prenosa predvsem dosti manj prijeten... Po petnajstih minutah je negativen rezultat testiranja bolnika za HIV dodatno sprostil napetost.

Kljub najvecji mozni previdnosti pri ravnanju z ostrimi predmeti, predporocni cistosti in zakonski zvestobi (Kristina in U) torej tudi za nas obstaja dolocena nizka verjetnost okuzbe s HIV. Vsekakor pa ni razloga za strah nasih domacih, saj imamo poleg zaupanja v nizko verjetnost prenosa virusa (ze omenjenih 0.3 %) v hladilniku jezuitske zupnije se draga protiretrovirusna zdravila, ki jih za potrebe odprav Sekciji za tropsko medicino posoja nasa infekcijska klinika. Kljub omenjenim previdnostnim ukrepom smo iz bolnice vseeno ze uvozili neznanega povzrocitelja hude slabosti in bruhanja. Obolela Jera, ki ji simptome uspesno blazimo z doniranimi zdravili, zaenkrat se molci o nacinu prenosa obtozenega virusa.

Gostovanje v osrednji bolnici je dovolj zanimivo in predvsem zelo koristno za nase kasnejse delo na vaseh. Bolniki, ki ob vsem videnem vseeno ozdravljeni zapuscajo bolniske sobe, so lahko hvalezni srecni konstelaciji funkcijske rezerve crnega telesa, zdravilne moci avtosugestije, nedvomne pomoci Bozje milosti in moza v belem, ki mnogokrat zaradi pomanjkanja celo osnovnih zdravil srecno zgodbo le bolj ali manj intenzivno obcuduje. Nas najvecji dosezek preteklega tedna je bil zagotovo nakljucni dogodek na poti iz bolnice. Ob cesti smo bili prica epilepticnemu napadu zenske z otrokom na njenem hrbtu. Prisli smo v trenutku, ko je nesrecna mama ze izgubljala zavest in bi brez nase pomoci z vso tezo zgrmela na enoletnega otroka, ki bi se ob izpostavljenem vratnem delu hrbtenice lahko tudi tezje poskodoval. Na sreco se je koncalo le s polulanim narocjem nase medicinske sestre, ki je prestregla otroka.

Za konec tedna smo se vrnili v zupnijo p. Stanka Rozmana, ki je ob njegovi gostoljubnosti hitro postala nas afriski dom. Vceraj smo si ob nekaj urah studija privoscili tudi potreben pocitek, danes na Gospodov dan, pa je za nami otroska masa in rokovanje z nekaj sto udelezenci po njej. Spomin na otrosko navdusenje nad belimi zdravniki nam bo med tednom v kaoticni bolnici olajsal marsikateri nepricakovani zaplet.

Marko

Po 1. tednu

Za nami je teden dni prvinske Afrike. Navdusili so nas ritmi bobnov, ples in petje, toplina v otroskih oceh, stiski rok.

Uredili smo nujne birokratske zadeve, preziveli nekaj nesterilnih posegov v okrozni bolnisnici in spoznali bodoce sodelavce.

Naslednjih nekaj tednov bomo nabirali znanje v glavnem mestu Lilongwe, v osrednji drzavni bolnisnici.