POVEST O DOBRIH LJUDEH
(Ciril, pa dr. Ata)

Dol sem bil dva meseca, en teden sem doma. V glavi mi mrgole spomini. Kot bi sanjal. Kot, da ni bilo res. Kot Alica v čudežni deželi!
Zanesljivo sta to bila dva najbolj polna meseca v mojem življenju!

Kaj mi je dalo ta občutek polnosti:

HVALEŽNE ZAMORSKE OČI IN STISK ROK!

Načeloma smo delovali v odročnih vaseh. Prepričan sem, da je večina ljudi, vsaj otrok, belce (razen patra Stankota v ornatu) videla prvič.
Vsi bosi in raztrgani. Večinoma še standardnega vzklika MZUNGU ne poznajo. Beseda verjetno pomeni BELEC (verjetno je analogna našemu ZAMORC) in jo v mestih, vsaj vsi otroci, kričijo za teboj. *(Naknadno razlago glej na koncu!)

BOLNIKI

Pet tednov sem pregledoval bolnike. Moja domena, kot internista, so bili starejši bolniki. Glede na to, da je zaradi AIDSa povprečna življenska doba v Malaviju 38 let, se najbrž bralec čudi, kdo so starejši. Vendar pa ravno zaradi te bolezni obstaja gap. Srednje generacije ni. Obstaja pa populacija starčkov od šestdeset do osemdeset (očitno spolno nizkopotentnih), ki so skrbniki serije otrok brez staršev. Svojih vnukov, ali pa slučajnih otrok!

Bili so zelo bolni, pa le navidezno bolni, ki so več ur stali v vrsti za borih par tablet analgetikov. Od dejansko bolnih naj omenim bolnika, ki je imel napade ''epilepsije'', zadnjega v jutru pred pregledom. Nameril sem mu RR 260/140. Dal sem mu načeloma ustrezno terapijo in ga napotil v bolnico. Seveda ob vseh parazitozah mrgoli pravih epileptikov.

Ob njihovi nični prehrani (nsima in ndiva - polenta iz bele koruze in skuhana zelenjava) in (dosledni!) totalni telesni suhosti, je začuda veliko arterijske hipertenzije (preslana hrana?), morda odtod relativno veliko dilatativne kardiomiopatije. V oči mi je padla odsotnost ishemične bolezni! Od ostalih (delovnih) diagnoz: v prvem obdobju njihove zime številne pljučnice, (ob domnevni 50% prevalenci AIDSa številne domnevne tuberkuloze). Začuda ni KOPB, v mojem sušnem obdobju ni bilo NOBENEGA astmatika. (Eden od Malavijskih glavni izvoznih proizvodov je tobak, vendar tu praktično ni kadilcev!). Izredno pogosta je ulkusna simptomatika, zelo pogosta simptomatika nefrolitijaze. (Ob njihovi suhosti) ni simptomatike žolčnih kamnov. Mrgoli hrbteničarjev, posebno žensk, ki ves tovor znosijo na glavi in ob tem nosijo na hrbtu že skoraj odrasle otroke. Večina naših bolnikov je že vsaj kdaj prebolela malarijo, ker pa je bilo to doli zimsko obdobje, je bila dejansko manifestna malarija sorazmerno redka.

MOJI ZAMORCI
V spominu mi bo vedno ostal hvaležen pogled mojih bolnikov. Pa njihov stisk roke na koncu pregleda v znak hvaležnosti. Po dolgem času sem se priučil njihovega podajanje roke. Začne se s stiskom dlani, nadaljuje s stiskom palcev in nato zopet dlani. Šele tedaj (na koncu pregleda!) te bosonogi črn človek nesmrtno hvaležno prvič pogleda v oči! In pogosto me je ob modrosti njihovega pogleda (sporazumevali smo se s prevajalci) obšel sram zaradi moje privzgojene vzvišenosti!

Naučil sem se nekaj: Očitno je človeška pamet in so človeške stiske po svetu razporejene dokaj pravilno ali vsaj statistično slučajno. Vsekakor sem v tem mesecu radikalno spremenil svoj pogled na zamorce! Svojim bolnikom sem dal nekaj tablet in nekaj upanja. Oni so mi dali hvaležen pogled, katerega ne bom pozabil do smrti!

MRTVE DUŠE

Ob sredah je naša ekipa imela v kapeli v Kasunguju pregled bolnikov z AIDSom. Prišli so bolniki v različnih fazah bolezni. Je hodila mlada bolnica, je prisla naslednjič babica z dojenčkom, ker da je mamica prejšnji teden umrla. Je bil otrok povsem podhlajen (glej eno od prejšnjih zgodb).
Pred pričetkom ambulante je nekdo od katehistov vse bolnike zbral v kapeli, posedli so se za uvodno molitev.

In sem imel pred očmi zgodbo, ko je nekdo na vernih duš ponoči prišel v cerkev. In so bile vse klopi polne mrtvih duš!

RELATIVNOST OTROŠKE SREČE
Vozili smo se po savani (v svoje ciljne postojanke). In so ob poti bile kočure in pred vsako kopica otrok. In ti otroci so nam mahali, se veselili, se igrali. Izgledali so srečni! Že dejstvo, da vsaka babura stoletnega otroka nosi na hrbtu, dokler ji sam ne uide v zakon, je najbrž eden od elementov zamorske prijaznosti. Otroci najbrž žive v vaški skupnosti. Ti otroci res izgledajo sproščeni. In večina ima zadovljivo dovolj nsime in ndive, ker so večinoma hranjeni zadovoljivo.
Moja hipoteza je, da so ti otroci mnogo srečnejši, kot na primer edinec v BS3, katerega jurijo od aktivnosti do aktivnosti, preostali čas pa gleda skozi okno bloka in ima v glavi sanje.

CIRILČEK
So nam prinesli kakšna dva meseca starega otroka, ki je kuril 42 stopinj. Sem ga slekel in potunkal v čeber vode. Just in case sem ga krstil in mu dal fino ime Ciril. Mu je po kopanju in antipiretiku temperatura padla. Vendar je ta za razliko od sto podobnih primerov popoldne ponovno zakuril. Je ekipa (po posvetovalnem konziliju) posumila na malarijo. Sta ga nato Marko in Jon sredi popoldneva odpeljala v Kasungu v bolnico (ura in pol z avtom v eno smer). Smo šli Cirilčka naslednji dan obiskat. Je dejansko imel malarijo in je že skoraj cvetel! Pa nikoli ne bo izvedel za svoje fino ime (bi mu ga pripisal na zdravstveni karton, pa nisem nikjer staknil kulija)!

DRUŠČINA!

Naselil sem se v druščino študentov Urha, Markota, Jerice, Mojce, Andrejke, Kristine in Blaža. Jona sem uvozil lastnoročno. Na moje enkratno počutje niti ni usodno vplivalo, da je bilo 50% od njih mojih otrok.
Bil sem res enkratno toplo sprejet, skoraj so uspeli blefirat, da smo kao vrstniki!
Njihovo izredno prijaznost sem jim skušal vračati s tem, da sem jim ob večerih pekel ribe. Vse so pojedli in še hvalili!
Res enkratna druščina, redko komu je ta milost dana!

In ta enkratna druščina je v Malaviju SKORAJ ZAGOTOVO rešila življenje kakšnim 20 otrokom, pa usmerila v terapijo ali pa vsaj olajšala trpljenje seriji bolnikom. Pa kakšnim tisočim dala upanje!
Tem, (še) idealističnim tipom, zagotovo gre vzklik: SLAVA GEROJAM!
(rusko HVALA JUNAKOM – poudarek je pri prvi besedi na zadnjem samoglasniku, pri drugi na drugem).

NOVO ODKRITA LJUBEZEN!

V Loneliyu sem (predno so ga nama (z Jonom) tam ukradli) našel zapis o Dar es Salamu (glavno mesto Tanzanije): V Dar se zaljubiš, ali pa ga zasovražiš. Isto najbrž velja za celo Afriko.

In moram reči, da sem se v Afriko zaljubil na prvi pogled, pa odšel iz nje vanjo zaljubljen do ušes!
Onim bosim črnim ljudem (na primer iz podružnice Sv. Ignacio), ki te zaupno pogledajo v oči, pa iz srca pravim:

ZIKOMO, DOBRI LJUDJE!

*(Naknadno sem, prosto po Wikipediji, razčistil besedo MZUNGU: muzungu is a word meaning "white person" in many Bantu languages of east, central and southern Africa. ...one who moves around, ...and was coined to describe European traders who traveled through East African countries in the 18th century. The word became synonymous with "white person". Swahili: mzungu, Chichewa: mazungu.

V Tanzaniji so namreč vsi za nama vpili mzungu, pa se mi je zdelo, da nekaj ni v redu. Sem imel v spominu, da v Malaviju tiste srote, če že, vpijejo mazungu.

Pa še to: kot vidim beseda sploh ni zmerjanka, jaz bi jih pa ob takih prilikah skoraj nabutal (vot a mistejka tu mejka)).

Zikomo kwambiri, Malawi

Zdi se, da smo komaj prišli v Malavi, se sprehodili po prašnih ulicah mesta Kasungu in mahali črnčkom, ki so nas zvedavo opazovali izza hrbta mame in nam čez ramo klicali azungu (beli človek). Pa je vendarle pri koncu zadnji delovni dan v najrevnejši državi. Po licih nežnejšega dela odprave so ob slovesu tekle solze, hrabri fantje so priznali samo velik cmok v grlu. Mama Afrika te pač (p)osvoji.

V glavah počasi seštevamo. V polni zasedbi je ekipa štela devet članov (trije zdravniki – Ciril, Urh, Kristina, nepogrešljiva sestra Andreja, nenadomestljivi lekarnar Jon in štirje medicinci – Jera, Blaž, Marko, Mojca). V povprečju smo na teden pregledali 600 bolnikov, kar v desetih delovnih tednih znese skoraj 6000 bolnikov, med katerimi je večina otrok. V zadnjih treh mesecih se je umrljivost otrok zmanjšala so nam zatrdili na eni izmed naših podružnic (pri Sv. Petru). Razveseljiva novica! Odločitev ZA Malavi je bila brez kančka dvoma pravilna. V začetku do zadnjega kotička z zdravili in medicinskim materialom nabita lekarna je opustošena. Zdravila so razdana, ostalo nam je nekaj materiala, ki ga lahko s pridom izkoristi naslednja odprava v Malavi. Pogledi in besede malavijcev povedo, da je zelo zaželjena in potrebna. P. Stanko Rozman (z do potankosti izdelanim načrtom oskrbe bolnikov po vaseh svoje župnije) že veselo pričakuje novo medicinsko druščino iz domovine. Se priporoča za kakšno dobro partijo taroka!

Ponedeljkov sv. Peter je postregel še z enim podhranjenim otročičkom. Majhnim, z obrazom starčka, hudo dehidriranim in brez mame, ker je v zadnjem tednu umrla. Takojšen prevoz v bolnišnico v Kasungu je bil zanj, upajmo, odrešilen. (Zadnjo besedo pri vsem tem ima kljub vsemu Bog.)

Marko in Matej Suša v bolnišnici od prijaznih sester izvesta, da se je Ciril (pred nekaj tedni visoko vročičen in anemičen otrok iz Sv. Ignacija, ki ga je naš dragi ata Ciril krstil za svojega in je bil v pod Jonovim nadzorstvom urgentno prepeljan v bolnišnico) v tednu do odpusta prelevil v močnega, zdravega fantka. Svojemu botru pošilja tople pozdrave v mrzlo oktobrsko Ljubljano!

Najbolj brihtnemu in perspektivnemu prevajalcu (ki je pred kratkim postal srečni očka zdravega fantka) pri sv. Ignaciju bomo pomagali s plačilom šolnine, potrebne za dokončanje srednje šole. Sicer večina malavijskih otrok obiskuje osnovno šolo, kar za družino ne predstavlja prevelikega bremena, ker je šolanje obvezno in brezplačno. Zanimiva je sestava razreda v osnovni šoli. Merilo za prehod med razredi namreč ni starost ampak inteligentnost otroka. (Pre)velik strošek za starše pa predstavlja naslednja stopnja izobraževanja. Tako se v vasi najde le kak posebnež, ki je dokončal srednjo šolo. Bistri očka Alex bo najbrž dobro izkoristil ponujeno priložnost.

V slabih štirih mesecih smo najmanj štiridesetkrat jedli nsimo (belo polento) z dodatki. Kosila na podružnicah so se med seboj razlikovala le po trdoti riža, okusnosti ndive (zelenjave) ter številu kosov piščanca. Če se je kuharica izkazala, je pridodala še okusen krompir ali jajca s paradižnikom. Lačni nismo ostali nikoli.

Sredi tedna smo punce dobile v varstvo 8-mesečnega otročka, ki je sicer naš bolnik stalnik že od vsega začetka. Pred dobrim mesecem je njegova mama preminila za AIDSom, ostal je sam pri babici, ki skrbno pazi nanj. V sredo sta nas prišla obiskat in babica nam ga je na našo prošnjo prijazno zaupala v varstvo do poznega popoldneva. Materinski čut v nas je vzplamtel! Fantka smo okopale, da je dišal kot pravi moški, postrigle nohtke in umile ušesa (je bil po vsem tem že skoraj azungu), nahranile (ker ga mati ne doji, tega tudi pri nas ni pogrešal) in pražnje oblekle. Kot se za prave afriške matere spodobi, smo se z njim na hrbtu odpravile na trg po nakupih. Požele smo tako začudene kot navdušene poglede mimoidočih (sicer je v Malaviju odrasel človek enakovredno sprejet v družbo ostalih šele takrat, ko postane starš. Tako so travme neplodnih, ki jih v teh krajih ni tako malo, še hujše. O teh težavah nam je spregovoril tudi malavijsku duhovnik, ki ga njegova družina ne sprejema kot enakovrednega člana in ga tako ne vključuje v odločilne pogovore.)

Mali Pavel se je pri nas odlično počutil! Med stilsko preobrazbo se je smejal do ušes, na sprehodu je radovedno opazoval dogajanje okoli sebe. V celem dnevu ni niti enkrat samkrat zajokal. Polnega novih doživetij (punce pa polne novih izkušenj) in opremljenega z vrečo dobrot smo zvečer pripeljale babici v naročje. Za naslednji dan je bil naročen pri fantih za širjenje kožice, ker smo punce ocenile, da je odprtina najbrž preozka.
Po današnjem strokovnem ogledu so fantje izkušeno sklenili, da je boljši vrabec v roki kot golob na strehi (brazgotina po širjenju lahko stvar tudi poslabša) in da naj ga ob pojavu težav (jokajočem lulanju) pač peljejo obrezat (“skratit”). Smo rekle punce, fantje vi že veste, in zadevo zaključile. Ker ni povsem znano, ali je mali Pavel okužen z istim smrtnonosnim virusom kot njegova mama, to mogoče niti ne bo njegova glavna težava. Smrtnost otrok, rojenih z virusom HIV je do petega leta namreč 75 %. Upamo, da na HIV tomboli Pavel ni zadel.

Nedvomno bogata izkušnja, ta Afrika. Pridobili smo na samozavesti pri pristopanju k bolnikom in pri sprejemanju odločitev, se naučili nekaj fraz jezika Čewa, za katerega večina Slovencev najbrž še nikdar ni slišala. Spoznali stiske in radosti tisočev. Našli smo sebe in drug drugega.

Naša ekipa gre po 4-mesečnem razdajanju na jug. Miklavž letos prinese tudi kakšno darilo iz vroče Afrike (in predvsem nas same).

Mojca